Trendi: Lampedusa bluz

Samo še tragedija tolikšnih razsežnosti se znajde na prvih straneh. Ko je pretekli teden pred Lampeduso potonila ladja s kakimi petsto afriškimi priseljenci, iz morja pa še vedno vlečejo trupla, je bila novica dovolj šokantna, da je polnila evropsko časopisje. In vendar je v Sredozemlju od leta 1988 umrlo najmanj 19.142 ljudi. Številko navaja blog Trdnjava Evropa, ta že vrsto let sistematično in z empatijo spremlja številke in zgodbe, ki so spremenile estetiko evropskih meja. Koliko žrtev je bilo zares, tako ali tako ne vemo.

Mediteran je bil vedno središče in križišče civilizacij, zdaj je postal evropsko pokopališče. Na dnu Sredozemlja je na tisoče trupel, moških, žensk in otrok, ki so, preden so prišli v Libijo in poskušali iz Afrike v Evropo, potovali tedne dolgo prek puščave, bežali pred lakoto in vojno. O teh človeških tragedijah ne vemo nič, o teh ljudeh nimamo podatkov. Pravzaprav ne poznamo niti njihovih imen. Gebremic Hael Belay Tesfagergish, 27 let, rojstni kraj Ada Bahra v Eritreji, je eden od njih, piše Giovanni De Mauro v reviji Internazionale. Pripoveduje o truplih, ki so običajno razvrščena na kaki samotni plaži, zavita v bele rjuhe, kot na primer tistih trideset priseljencev, ki so potonili 30. septembra, medtem ko so hoteli doseči sicilsko obalo. Večina jih je nosila plastično belo zapestnico s številko, samo pri treh izmed njih so v hlačnem žepu našli osebni dokument. In tako so razen datuma in kraja njihove smrti ti pokojniki dobili tudi pravico do imena, priimka, kraja in datuma rojstva. Kakor zgoraj imenovani.

Italija sicer sprejme manj beguncev kakor evropski sever, recimo Švedska in Nemčija, pa vendar mora sredozemska država opravljati delo, ki ga EU noče opravljati. Kot prva frontna črta Unije, podobno kot Španija, Grčija in Malta, prestreže večino nezakonitih priseljencev. Lampedusa je postala simbol zgrešene evropske priseljenske politike, Evrope, ki se obnaša kot v srednjem veku, z venomer dvignjenimi dvižnimi mostovi. Njena politika so omejevanje, restrikcije, deportacije. Toda tristo mrtvih etritrejskih in somalskih beguncev niso italijanski mrtveci – so evropski mrtveci. Evropske »trde meje« niso le neučinkovit, sterilen, drag birokratski konstrukt, so v nasprotju z vrednotami človekovih pravic, solidarnosti in odprtosti, ki jih Evropska unija razglaša za temelj svoje politične identitete. Čisto na človeški ravni pa je »evropska trdnjava« amoralna.

V minulih dneh so me intervjuvali in citirali vodilni svetovni mediji, Corriere, l'Espresso, Le Monde, Sky, vendar ob tem občutim samo žalost, pravi Gabriele Del Grande. Za avtorja zgoraj omenjenega bloga Trdnjava Evropa je vse skupaj večidel le teater. Ker še vedno ne slišimo besed tistih, ki so čakali svoje najbližje v mestih polovice Evrope in ne vemo nič o žalovanju, ki je prekrilo četrti Asmare, za njihovih trideset otrok, ki so potonili v morju.