Tiskane izdaje
Evropa je prizadevno spremljala ameriške volitve, vseskozi niti ni dojela, odkod podpora republikancu Mittu Romneyu. Evropejci imajo še vedno radi Baracka Obamo, pa čeprav jo ta ignorira. Onstran Atlantika sta predsedniška tekmeca v zadnjih televizijskih soočenjih samo enkrat omenila staro celino. Kontrast med pozornostjo, ki jo ZDA namenja EU, in brezbižnostjo Amerike do Evrope, je velik. Ne ponazarja samo o evropsko-ameriških razlik, čedalje širšega oceana, ki se razteza med starim in novim svetom, temveč tudi venomer bolj vase zazrto Ameriko, katere meje so postale ozke. Ne gre samo za posledice spreminjajočega se mednarodnega sistema in pomika težišča proti Pacifiku, opažamo tudi ameriško introvertiranost, morda izolacionizem. Eden pogostejših komentarjev ob zunanjepolitični razpravi predsedniških kandidatov je bil, da je bila to noč, ko so Združene države pozabile na preostali svet.
V poldrugo uro trajajoči razpravi o zunanji politiki sta Obama in Romney govorila predvsem o Iranu, Izraelu in Iraku, pa tudi o Siriji, Egiptu, Libiji in Saudski Arabiji. Preostali svet je ostal temna lisa. Na njunem zunanjepolitičnem zemljevidu se je Evropa pojavila mimogrede, ob Aziji in Afriki, kot del sveta, s katerim Združene države vzdržujejo pomembno zavezništvo.Politični opazovalci so našteli, da je bila grožnja jedrskega Irana omenjena sedeminštiridesetkrat, kar glede na temo, ob kateri se kreše največ volilnih glasov, niti ni presenetljivo. Značilnost obeh kandidatov je bila zunanjepolitična neambicioznost in neinventivnost, večkrat je razprava z mednarodnih tem hitro drsnila na notranjepolitični teren, od davkov do izobraževanja. Zakaj se že ne nehata strinjati? je pikro povzel NYT. Ameriški narcizem oziroma projekcija volilnega zemljevida ZDA na svet, je razpravo, v kateri ni bilo niti besedice namenjene okolju, revščini ali celo energiji, komentirala Anne-Marie Slaughter z univerze Princeton.
In čeprav so ameriške predsedniške volitve venomer takšne, je pomenljivo, kako sta se tekmeca ves čas ogibala omembe Evrope in njene krize: Romney in Obama sta skušala z njo kvečjemu diskreditirati nasprotnika, Evropa se je pojavljala kot simbol zavoženega projekta integracije in priložnost za smešenje nasprotnika. Republikanski kandidat je demokratu povedal, da bodo Združene države kmalu končale tako kakor Grčija, če ne bo izvoljen on; Bela hiša je tekmecu očitala, da zagovarja taisto politiko varčevanja, ki je bila pokopala Evropo. Evropa je v Washingtonu že dlje tako rekoč umazana beseda.
Toda ne glede na to, kdo bo zmagal na današnjih volitvah, to zanjo ne bo imelo bistvenih posledic. Pri evropsko-ameriških odnosih med Barackom Obamo in Mittom Romneyem skoraj ni razlik. Ameriška nacionalna varnost bo zaradi krize in omejenosti obrambnega proračuna pod določenim pritiskom, pogled ZDA je uprt proti Kitajski, ki postaja resna tekmica in s katero se kosa za vpliv v Aziji, zunanjepolitično pa je poleg izraelsko-palestinskega vprašanja in Irana za Evropo najpomembnejši ameriški angažma v arabskem svetu po spremembah v regiji. V celoti vzeto v transatlantskem odnosu naposled vedno prevlada pragmatizem: Evropa je še vedno največja trgovinska partnerica, Zahod predstavlja 54 odstotkov svetovne proizvodnje in ne glede na premike globalne moči je to pomembna konstanta. In vendar se ameriška zunanja politika, ki vselej niha med intervencionizmom in izolacionizmom, pomika bliže k temu zadnjemu.
