Tiskane izdaje
Mednarodno pravo je v zunanji politiki vedno najmočnejši adut in najbolj prepričljiv argument, in vendar ga Slovenija v odnosih z Avstrijo ni uporabila. Dvajset let pomišlja, da bi priglasila nasledstvo avstrijske državne pogodbe, ki v sedmem členu zagotavlja absolutne pravice za slovensko manjšino. Dilemo tačas aktualizira civilnodružbena pobuda, v zadnjem tednu jo je v parlament vložilo 122 zavzetih posameznikov. Toda vemo: vedno doslej je prevladal pragmatizem, vse politične garniture so živele v strahu, da bi akt notifikacije poslabšal odnose z Dunajem.
Od podpisa pogodbe je minilo že šestdeset let, ADP je nesporna mednarodnopravna zaveza Avstrije, vse pravice manjšine še vedno niso uresničene. Slovenija ima v rokah zelo tehtne argumente, a jih ne zavestno uporabi, odrekla se je najmočnejšemu orožju, mednarodnemu pogodbenemu temelju. Njeno ravnanje je tako zelo nenavadno, da ga je težko pojasniti: ni izključeno, da je v postopku osamosvajanja Slovenija Avstriji kaj obljubila; večkrat smo slišali, da med državama velja »tihi«, »gentlemanski« dogovor, da o pogodbi, ki je za Avstrijo neprijetna in bi jo rada razglasila za obsoletno, ne govorita. A za osvetlitev neobičajnega ravnanja Slovenije se je treba ozreti tudi na kompleks zapletenih dvostranskih odnosov.
Odnosi z Avstrijo so bili, če izvzameno tiste z Madžarsko, vedno najmanj izpostavljeni. Hrvati so bili tako rekoč idealni sovražnik, strah pred Italijani so imeli Slovenci skorajda prirojen, do Avstrijcev pa so praviloma imeli spoštovanje. A ravno ta relacija je najbolj problematična.
Bilateralni odnosi so večplastni in zgodovinsko obremenjeni: od srednjega veka pa prek Avstro-Ogrske je gospostvo prihajalo s severa in to razmerje moči med privilegiranim in podrejenim se je ohranilo. Pokojni diplomat Matjaž Jančar je bil eden prvih, ki je problematiziral bližino in prijaznost v odnosih. Sociolog Bojan Baskar je v intervjuju analiziral odnos podrejenosti, ker so bili Slovenci v imperiju vladano ljudstvo, Avstrijci pa gosposko ljudstvo. Naivno zaupljivost Slovenije je mogoče pojasniti z razmerjem poznavanja in sobivanja v imperijih, z Avstrijci smo razvili vzajemno intimnost; s to pa je kakovostna, superiorna avstrijska diplomacija znala dobro ravnati. Slovenija ni bila nikoli enakopravna in spoštovana partnerica, pri zaščiti pravic manjšine Avstrija dve dolgi desetletji ni občutila pritiska države zaščitnice zaradi neuresničenega sedmega člena.
Pokrovitejstvo Avstrije in nesuverena, nesamozavestna drža Slovenije ostajata – politika ohranja pragmatično ambivalenten odnos do državne pogodbe, pričakovati je, da bo to počela še naprej. Že zdavnaj bi lahko zahtevala notifikacijo nasledstva pogodbenega statusa razpadle države, »priznanje« tega pač ni odvisno od Avstrije. Za dovoljenje Sloveniji ni treba spraševati nikogar in še najmanj ne nje, ki ji je kot okupiranemu nekdanjemu delu tretjega rajha leta 1955 ADP povrnila suverenost v mejah pred priključitvijo Nemčiji. Akt notifikacije je leta 2004 na primer izvedla Češka. Je legitimno dejanje suverene države, potrditev živega interesa države, da pogodba nespremenjeno velja in je relevantna kljub časovni odmaknjenosti.
