Trendi: Nizozemske dileme

Danes sta na evropskem koledarju dve pomembni zadevi: 12. septembra se bo nemško ustavno sodišče izreklo glede evropskega mehanizma za stabilnost, istega dne so na Nizozemskem parlamentarne volitve. Do pred kratkim so mediji eno in drugo opisovali kot grožnjo evroobmočju, zdaj se je okrepilo pričakovanje, da sodišče v Karlsruheju ne bo odločilo, da je ESM neskladen z nemško ustavo, in da nizozemski volilni izid ne bo spremenil njene proevropske smeri. Ne glede na izid volitev pa nizozemske dileme pomenljivo kažejo širšo evropsko sliko in količino nezadovoljstva v EU; nizozemski evroskepticizem, čeprav drugačen od drugih, opozarja, kako zelo volivci nasprotujejo varčevanju doma in, še bolj, reševanju zadolženih članic povezave.

Podobno kot je spomladanska zmaga Françoisa Hollanda v Franciji pokazala, da lahko ene same evropske volitve spremenijo politično ravnovesje na celini, so napovedovale zasuk tudi nizozemske volitve. In vendar bodo spremembe manjše od pričakovanih. V predvolilni kampanji se je nekaj časa presenetljivo nakazovala zmaga socialistov, ki so nasprotniki dosedanje politike varčevanja; njihova morebitna vlada v Haagu bi lahko zanimivo zapletla evropske razmere. Velikih preobratov, kaže, ne bo, največ možnosti imajo liberalci premiera Marka Rutteja in sociademokrati Diederika Samsoma. V nizozemskem odnosu z Evropo se torej ne bo nič dramatično spremenilo, toda nezadovoljstvo javnosti in moč evroskeptičnih glasov – stranke na skrajni desni in levi imajo skupaj približno tretjino glasov – sili tudi tiste na sredini v prilagajanje stališč.

Nizozemska je bila vedno v središču evropskega povezovanja, je ustanovna članica Unije, tri četrtine njenega izvoza gre v EU. S propadom evra bi ogromno izgubila, značilno je, da so nizozemski poslovneži še vedno najbolj prepričani zagovorniki Evrope. Toda čas samodejnega evropejstva je mimo. Nizozemska je že leta 2005, tako kot Francija, na referendumu zavrnila ustavno pogodbo, njena ambivalentnost do Evrope se odtlej poglablja. V preteklih letih si je zaradi protipriseljenske stranke Geerta Wildersa, podpornice desnosredinske Ruttejeve vlade, v Evropi pridobila sloves vase zazrte, evroskeptične članice. S krizo in recesijo ta bogata država, ki se ponaša z najvišjo bonitetno oceno, a je letos tudi sama imela težave z zniževanjem primanjkljaja pod zapovedane tri odstotke, nasprotuje pomoči zadolženi periferiji; kot zagovornica striktnih pravil je stala tik ob boku Nemčiji. Analitiki poudarjajo, da je občutljiva na svojo suverenost in zadržana glede pomikanja v smer politične unije, navajajo, da se je široko politično strinjanje o evropskem projektu začelo razgrajevati že v 90. letih. Nizozemska proevropskost je načeloma še vedno precejšnja, a glede posamičnih vprašanj je njena skepsa zelo konkretna.

Frustriranost z EU je, podobno kot v številnih članicah, pomenljiva. Nizozemci so pragmatični, bili so med arhitekti Unije, in vendar se distancirajo. Njihove volilne dileme o nasprotovanju varčevanju, pomoči in nadaljnji evropski integraciji so pomembno sporočilo.