Tiskane izdaje
Evropska debata se je pomaknila onkraj Grčije in se preusmerila k vprašanju politične unije. Nemčija poziva k novi pogodbi EU. Kanclerka Angela Merkel si želi tesnejše povezave Evrope in nadgradnje fiskalnega pakta, hoče moč intervencije, zlasti sodišča Evropske unije v Luksemburgu, ki bi nadziralo nacionalne proračune in kaznovalo države kršiteljice. Ideje o novih pogodbenih temeljih evropske integracije, o katerih je pretekli teden poročal dobro obveščeni Spiegel, niso nove, kakor ni nov temeljni problem v zvezi s tem – kar se zdi tehnično zelo preprosto, je politično skoraj nemogoče.
Merklova že dlje ponavlja, da je za rešitev dolžniške krize potrebne »več, ne manj Evrope«. Govori o reviziji pogodb in »tesnejši integraciji«, kar v besednjaku Bruslja pomeni »komunitarnost«, vprašanje, ali tudi »federalnost«. Vztrajno si prizadeva za dopolnitev fiskalnega pakta, ki usklajuje proračunske politike petindvajsetih od sedemindvajsetih članic, s politično unijo. Članice EU nemško stremljenje vseskozi vztrajno zavračajo. Načrt dramatičnega preoblikovanja Unije pretežni del Evrope dojema podobno kot vse, kar je v preteklih dveh letih in pol, od začetka evrske krize, za njeno reševanje predlagala Nemčija: namreč kot preurejanje stare celine po nemškem okusu; doslej je šlo za ekonomski narek Berlina, z novo evropsko pogodbo bi se uveljavile tudi njene politične preference.
Dvomi so veliki. Celo Poljska, ena zvestejših zaveznic Nemčije, pomišlja, ali je mogoče vseevropsko strinjanje, Irska se sploh ne bi hotela podati na pot nacionalnega referenduma, potrebnega zaradi nove pogodbe. Nizozemska, ki je kanclerki doslej trdno stala ob strani, utegne po septembrskih volitvah spremeniti smer in omenja možnost referenduma o fiskalnem paktu, ki ga vlada v Haagu še ni potrdila. Toda ker za idejo tesnejšega povezovanja stoji Nemčija, predlog ni neverjeten, hkrati se nikoli ne splača podceniti premočrtnosti bruseljskih elit. Zamisli kanclerke Merklove postajajo stvarnejše s konkretnim predlogom o sklicu konventa, ki bo pripravil rešitve za nov temeljni akt EU. Najmočnejša evropska političarka si želi, da bi se voditelji do konca leta oziroma na decembrskem vrhu Evropske unije dogovorili o ustavnem konventu. Nekateri opazovalci pripominjajo, da je negotovo, ali je tudi ta pospešeni urnik dovolj nagel za rešitev evra.
Ob tem spet ostaja ob strani vprašanje legitimnosti, razvpitega »demokratičnega deficita« Evropske unije, ki je čedalje večji problem. Poglobitvi integracije so nenaklonjene ne samo številne države članice, še manj ji je naklonjena evropska javnost. Težko si je predstavljati, kako bi evropski politiki lahko prepričali volivce o tesnejši politični in ekonomski integraciji. Potrebna bi bila vseevropska razprava, a vlade si ne upajo povedati niti tega, kaj počno, s čimer še bolj rahljajo demokratične temelje integracije. Spremembe, ki prenašajo številne pristojnosti članic na nadnacionalno raven, se sprejemajo v postopkih na evropski ravni in v državah, torej z ratificikacijo v sedemindvajseterici. Razkorak med tistim, kar EU potrebuje, in onim, kar so evropske družbe pripravljene sprejeti, še nikoli ni bil večji.
