Tiskane izdaje
Ta teden smo se spominjali dvajsete obletnice mednarodnega priznanja. Petnajstega januarja 1992 je Evropska skupnost, predhodnica današnje Evropske unije, priznala Slovenijo, in tako so se dobesedno odprla vrata za priznanja tako rekoč vseh držav sveta. Maja je država postala članica Organizacije združenih narodov, s čimer je bila dokončno sprejeta v mednarodno skupnost. To so bili lepi, herojski časi.
Mednarodne okoliščine s koncem hladne vojne in padcem berlinskega zidu so bile ugodne, nakazovale so tisto okno priložnosti, brez katerega ne bi bilo samostojne slovenske države. Brez tega, da bi novonastalo državo priznala mednarodna skupnost, pa bi bili neodvisnost in samostojnost brezpredmetni. Ne glede na to, da je bila Slovenija tedaj pod vtisom, da gre vse skupaj počasi, je priznanje prišlo hitro – samo šest mesecev po razglasitvi neodvisnosti, desetdnevni vojni in zgoščeni diplomatski dejavnosti.
Ni šlo brez težav: opažali smo precejšnjo nezainteresiranost, velikim silam in tudi takratni Evropski skupnosti razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije nista ustrezala. Pomnimo trdno nasprotovanje Združenih držav in izjave, da Slovenije ne bodo priznali vsaj še petdeset let, proti je bila tudi sosednja Italija, Francija in Britanija sta bili, milo rečeno, zadržani. Vsekakor je ključno vlogo odigrala Nemčija in osrednja figura je bil vodja nemške diplomacije Hans-Dietrich Genscher, pomembna je bila še naklonjenost Svetega sedeža in pozitivno mnenje Badinterjeve arbitražne komisije. Priznanje je bilo tudi posledica brionske deklaracije, tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel pravi, da se je slovenska diplomacija pravzaprav rodila 7. julija 1991, s pogajanji na Brionih; to je bil prvi mednarodni sporazum med trojko in Evropsko skupnostjo. Zaradi nemškega pritiska je naposled prišlo do preboja in Nemčija, Švedska in Islandija so kot prve zahodnoevropske države 19. decembra napovedale priznanje Slovenije, ki je začelo uradno veljati slab mesec pozneje. Potem so priznanja začela deževati.
Spomin na tiste čase se splača obnoviti. Ni večjih pričakovanj v življenju države, kot so tista ob njenem nastanku. V začetni fazi je slovenska zunanja politika kazala talent, ki ga pozneje velikokrat ni bilo opaziti, pa tudi nacionalno soglasje in denimo razumevanje manjšine kot integralnega dela matičnega korpusa. Pozneje so prišla razočaranja.
Ni mogoče reči, da slovenska zunanja politika v dvajsetletki ni bila relativno uspešna. V prvih desetih letih je bilo na vseh področjih opaziti občuten napredek in prednosti pred drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi državami, leta 2004 je Slovenija dosegla svoja glavna zunanjepolitična cilja, članstvo v Evropske uniji in Natu. Poleg tega se je zvrstil niz pomembnih nalog: konec devetdesetih nestalni sedež v varnostnem svetu Združenih narodov, leta 2005 predsedovanje Ovseju, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, v prvi polovici 2008. je kot prva iz skupine novih članic predsedovala Evropski uniji in leta 2009 prevzela šestmesečno vodenje Sveta Evrope.
Dvajset let pozneje je na večini področij, ne samo na zunanjepolitičnem, opaziti predvsem malodušje in razočaranje.
