Trendi: Odpor

Za učinkovite proteste vedno potrebuješ nove ideje.

Objavljeno
20. november 2012 22.08
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika
Na evropske ulice so prišli milijoni jeznih državljanov. V koordiniranem protestu so prejšnji teden prišli demonstrirat ljudje, ki nasprotujejo vladnim politikam varčevanja in neoliberalni doktrini krčenja države. Množičnost demonstracij v Španiji, na Portugalskem, v Grčiji, Italiji, Franciji, Belgiji in drugod kaže odpor v času, ko oblastne garniture kljub nizki rasti, visoki brezposelnosti in venomer slabšim ekonomskim prognozam nadaljujejo varčevalni diktat. V nekaterih državah se je življenje tako rekoč zaustavilo, ponekod so se protestniki spopadli s policijo, ob slovenskih demonstracijah v soboto je nastal vtis, da ljudje hočejo več, kot zahtevajo organizatorji. Belgijske železniške delavce, španske zaposlene v težki industriji, transportu in šolstvu ter javne uslužbence v Italiji sta povsod na ulice prignala ista brezizhodnost in upor proti državi. Mobilizacija, ki je povezala na desetine sindikalnih organizacij v številnih evropskih državah, je nakazala vseevropsko solidarnost – izjema je bil evropski sever; kriza ga je zaobšla in prav tako demonstracije. Solidarnost milijonov je potrebna, a ni zadostna. Za učinkovit upor so vedno potrebne nove ideje.

Stiska in gnev ljudi, uperjen proti vladam in Evropski uniji, sta navzoča povsod. Ljudje so izčrpani od varčevanja, začeli so se ovedati, da države ne zagotavljajo več najosnovnejše varnosti, da jih je čedalje več v prekernem položaju, ko je mogoče z njimi najlažje upravljati. Strah in negotovost sta postala duh časa, obubožanje je globalni pojav, tako rekoč vsi delamo čedalje več za čedalje manj denarja. Grčija je samo najočitnejši primer začaranega kroga varčevanja za vsako ceno. Na Iberskem polotoku, ki ga je pretekle dni zajela splošna stavka, ni več strinjanja o nujnosti varčevanja niti pri tistih, ki so spočetka podpirali vlado, pa so jih razmere potisnile na sindikalno in opozicijsko stran. Srednji razred izumira, majhni podjetniki so se pridružili protestu, njihove trgovine in lokali so ali zaprti ali skoraj prazni. In oni prej niti niso imeli tako malo, da zdaj nimajo čisto nič. Kako tesno lahko ljudje zategnejo pas in še ostanejo ljudje, se tačas vprašujejo humanitarni delavci, ki od blizu zrejo v bedo Grčije in Portugalske.

Zavedanje o uničevalnosti varčevanja je torej vzpostavilo nekaj solidarnosti, toda potrebne bi bile sveže ideje, teh pa ni. Razlike med levico in desnico so lekarniške, vsebine ni, vse je forma, socialna demokracija se je že davno zlepila z desno sredino in ostala brez protinačrta. Aktivisti govorijo o potrebnosti novih oblik protestov, o tem, kako bi sindikalna gibanja morala spremeniti taktiko; govorijo o pohodih, uperjenih proti specifičnim ciljem, in o stavkah, ki bi bile precej učinkovitejše, če bi vključevale ideje, kot so potrošniški bojkoti. Da se udeležiš stavke, ne pomeni samo, da ne delaš, ampak tudi, da ne konzumiraš; mnogi se zgražajo nad tistimi, ki ne pridejo demonstrirat, po protestu pa sami zavijejo popivat v bližnji bar. Gre, skratka, za demonstracije z enotnim simbolom in enotno zahtevo povezane družbe, ki se upira nepravičnosti in neenakosti.