Trendi: Skupna zunanja politika

Priprave na vojno v Siriji gredo ostro proti javnemu mnenju.

Objavljeno
10. september 2013 17.55
US-SYRIA-CONFLICT-MILITARY
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika
V ostrem kontrastu s pozivi Združenih držav Amerike, vnemo francoskega predsednika Françoisa Hollanda in odločnostjo britanskega premiera Davida Camerona, pa čeprav je zadnjega blokiral parlament, je javno mnenje skeptično. V poseptembrskem svetu so Evropejci in Američani naveličani militarizma in nasprotujejo vojaški intervenciji v Siriji. Spomin na iraško vojno je še živ. Po letu 2003 in lažeh v Združenih narodih obveščevalnim podatkom ne verjamemo več. Kemično orožje vedno pretrese svet, toda neumno bi bilo pričakovati, da bi poseg lahko bil omejen in bi zaščitil civiliste. Izrečeno je bilo neštetokrat: bistvo vojaškega posega je, da je nezakonit, upravičujejo ga, da je učinkovit.

Dvom o vojni se je odrazil v spektakularnem porazu britanskega premiera, ki v parlamentu ni dobil podpore za uporabo vojaške sile v Siriji. Utrujenost ameriške javnosti z vojnami odražajo razprave in negotov izid v ameriškem kongresu. In navsezadnje je nasprotovanje javnega mnenja v Franciji vplivalo na dogajanje v narodni skupščini, čeprav šef države za intervencijo, krajšo od štirih mesecev, ne potrebuje njene odobritve.

Vojna v Siriji je ob finančni krizi postala prvo mednarodno vprašanje, spet gledamo, kako hitro so vsi opustili nevojaška sredstva. Nestrinjanje v skupini G20 je popolno, Evropska unija govori večglasno. Evropejci so si pred časom domišljali, da so model za mednarodni sistem, zdaj razkazujejo ozke nacionalne interese. Osemindvajseterica je v skupni izjavi razglasila kemični napad v Damasku za zločin proti človeštvu in čaka na poročilo inšpektorjev ZN, vendar je Unija razdeljena. Predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy pridiga o politični rešitvi, Francija poziva k vojaškemu posegu.

Najmočnejša evropska država molči. Nemčija sicer govori o kaznovanju sirskega režima, vendar noče biti del nobene intervencije. Francija je od začetka čvrsto ob boku ZDA. Hollandova zunanjepolitična odločnost je v obratnem sorazmerju z notranjepolitično ohromljenostjo. Laja glasneje kakor drugi in dela vtis o vodenju, je jedek levičar Jean-Luc Mélenchon. Kritike prihajajo celo iz ust zmernežev, Valéry Giscard d'Estaing in François Bayrou očitata spodkopavanje evropske enotnosti in navijanje za vojno brez podpore EU, Nata in ZN. Najostrejše je javno mnenje, velika večina Francozov zavrača vojaški poseg. Državljani so dolgo podpirali strukturo predsedniške neomejene moči: med intervencijo v Libiji, Maliju, desetletje prej ob francoskem nasprotovanju vojni v Iraku. Zdaj je drugače. Sirija ni Mali, je bistveno kompleksnejše vprašanje in javnost prevprašuje legitimnost početja. Čeprav ima francoski predsednik od de Gaulla naprej z ustavo iz leta 1958 absolutno moč v času vojne, je kriza v Siriji načela dilemo unilateralnega odločanja o vojni. Francoski parlament pogleduje drugam, slišati je, da bi moral glasovati, nizajo se ugibanja, ali bi izgubil.

Teren je politično tvegan in britanski primer je pokazal, da nekdanjih avtomatizmov ni več. S pripravami na napad na Sirijo gre politika proti toku javnega mnenja.