Trendi: Strategija in drugo

Vsakič, ko se pojavi zunanjepolitični problem, postane pereče vprašanje, zakaj Slovenija nima strategije zunanje politike. Zadnji dokument iz leta 1999 je povsem zastarel. Ob aktualnih zagatah, povezanih s famoznim ameriškim seznamom koalicije proti Islamski državi, se je spet razprla dilema, ali bi bilo scela kaj bolje, če bi imeli strategijo. In vendar je središčni problem odsotnost zunanje politike, ne samo umanjkanje strategije. Smo pri vprašanju, ali država sploh potrebuje zunanjepolitično strategijo, če ima takšno zunanjo politiko.

Pred dnevi je bila v okviru društva za mednarodne odnose razprava o zunanjepolitični strategiji. Nekdanji veleposlanik je govoril o težavnem položaju slovenske države, ki že dolgo ne more shajati z zastarelim dokumentom, vendar se prav tako ne more uskladiti o novem. V zadnjih letih je bilo v obtoku več osnutkov: pripravljale so jih analitične službe v Mladiki, sodeloval je ministrov strateški svet, posamični predlogi so kdaj pa kdaj prišli do vladne procedure in nato izginili. Niti Slovenija niti Evropa nimata strategije, ker ne premoreta konsenza o temeljnih prioritetah, je strnil imenovani. Izpostavil je pomisel, čemu zunanjepolitična strategija ravno zdaj, sredi kaotičnih razmer, ko nihče ne ve, kam gre svet; omenil je odsotnost geopolitičnega razmisleka, ki je bil Sloveniji tako in tako venomer tuj. »Je, skratka, strategija substitut za nekaj, česar ne znamo opredeliti?«

Problematika zunanjepolitične strategije je stara in obrabljena. Nekatere države jo imajo, druge bivajo brez nje, redkokatera zna spisati dobro. Zunanji minister Karl Erjavec že dlje govori o potrebnosti novega strateškega dokumenta, saj so se cilji članstva v Evropski uniji in Natu udejanjili že pred desetletjem. Vlada premiera Mira Cerarja je v koalicijskem sporazumu napovedala prenovo deklaracije o zunanji politiki v prvi polovici leta 2015 in sprejetje osnutka nove strategije zunanje politike do konca letošnjega leta; oba papirja naj bi vsaj deloma precizirala splošna stališča. Navedla je ambiciozne zunanjepolitične cilje: ključna usmeritev bo boljše izkoriščanje članstva v osemindvajseterici oziroma celovitejša integracija v evropski prostor, obljubila je bolj aktivno in verodostojno politiko, ki naj bi nadgradila dosedanje cilje.

Več vlad v zadnjem desetletju ni zaznalo problema, da EU ni cilj sam po sebi, da država ni ponotranjila evropskega članstva, da je Evropa še vedno tam daleč. Slovenija ni pokazala, da je smiseln člen integracije, za kar si je prizadevala, vanjo ni prinesla nič in ji večinoma samo sledi. Negotovo ostaja, kako bo priložnosti članstva v Uniji izkoristila zdaj, ko je deset let že zamudila. Nejasno je, kaj so njeni ambiciozni zunanjepolitični cilji tačas, ko onkraj splošnih parol ne ve povedati nič.

Enako kakor je bil strateški cilj pridružitve evroatlantskim organizacijam mašilo za zunanjepolitično vizijo, velja za strategijo. Nič ne more nadomestiti politike, ki je ni.