Trendi: Tehnokrati

Na zmanjkuje samo časa za volitve, zmanjkuje ga predvsem za reševanje iz krize.

Objavljeno
15. november 2011 19.41
Posodobljeno
16. november 2011 08.00
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika
Poslovil se je še zadnji med predsedniki vlad skupine PIIGS. Po Brianu Cowenu, Joséju Sócratesu, Jorgosu Papandreuju in Joséju Luisu Zapateru, ki odhaja in na volitvah konec tedna ne bo kandidiral, njegovi socialisti pa bodo verjetno izgubili, je zastor padel za Silviom Berlusconijem. Italijo je obvladoval osemnajst let, ohromil je njeno politiko, medije, sodstvo in ekonomijo, osmemu najmočnejšemu svetovnemu gospodarstvu in ustanovni članici Evropske unije je odvzel nacionalno digniteto. S sistematičnim zaničevanjem institucij republike je iz politike naredil kabaret, iz dneva v dan so številni državljani zaradi njega občutili ponižanje, gnus. Berlusconi je bil kot Hugh Hefner, klevetan in občudovan zaradi svojega hedonizma – samo da bi on moral voditi državo, ne orgij, je komentiral New Yorker. Italija se bo morala politično regerenerirati in najbrž bo trajalo, preden bo spet postala spodobna država in zanesljiva demokracija.

Kriza v območju evra enega za drugim požira evropske voditelje, na njihove položaje prihajajo tehnokrati. Grškega premiera je zamenjal bivši podpredsednik Evropske centralne banke Lukas Papadimos, italijanskega premiera je kot predsednik tehnične vlade nasledil eden najbolj cenjenih evropskih komisarjev Mario Monti. Odslej bodo sredozemskima državama bolj kot doma narekovali scenarij politiki v Berlinu in uradi v Bruslju. Oba, Papandreu, ki je ogrozil evro, in Berlusconi, ki je spravil Italijo na rob finančnega zloma, sta bila deležna najmanjše priljubljenosti med evropskimi politiki, vsi, domača javnost in Evropa, so komaj čakali, da se poslovita. V kriznih časih se zdita nevtralna tehnokrata in nepolitična eksperta olajšanje. Krizni menedžerji praviloma sprejemajo sklepe na podlagi strokovnih odločitev in ne javnomnenjske priljubljenosti, tako političnim strankam ni treba plačati cene bolečih reform.

Eden in drugi sta spoštovani figuri in cenjena administratorja: akademski ekonomist je videti rešitev za grško nefunkcionalno politiko in odhod še enega iz dinastije Papandreujev, ki je bil slab menedžer in mediokriteten voditelj; seriozni, superkompetentni Monti je v tako očitnem kontrastu s predhodnikom, predvsem pa je »nosilec idej, ne interesov«, kot je zapisal Corriere della Sera. V Atenah in v Rimu imajo izkušnje s tehničnimi vladami. Priznani ekonomist in guverner Banke Grčije, pokojni Ksenofon Zolotas je bil premier konec osemdesetih let, bivši ekonomist in centralni bančnik Carlo Azeglio Ciampi je vodil vlado v sredini devetdesetih in velja za najbolj priljubljenega italijanskega državnika.

Toda tehnokrat ni izvoljen in neizvoljeni voditelji imajo problem z legitimnostjo. V minulih dneh so evropske medije preplavila vprašanja, ali sta omenjeni tehnokratski vladi postali nadomestek za demokratično izvoljene garniture. Je v času krize demokracija postala odveč? Predsednik Giorgio Napolitano, poleg novega predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija edini Italijan, ki je prispeval k Berlusconijevemu odhodu, je izjavil, da si italijanska država v sedanji krizi ne more privoščiti volitev, bile naj bi leta 2013. V času, ko evropska komisija napoveduje globoko, dolgo recesijo, zmanjkuje časa ne samo za volitve in ukrepe kriznih menedžerjev, zmanjkuje ga nasploh za reševanje iz evropske gospodarske in politične krize.