Tiskane izdaje
Doslej je bilo malo nasilja v Evropi. Zveni pošastno, in vendar je treba povedati, da je po enajstem septembru v Združenih državah in terorističnih napadih v Madridu, Londonu in Parizu celina imela srečo. Presenetljiv ni tokratni pokol, presenetljivo je bilo zatišje. Po trinajstem novembru vemo: ljudje umirajo v Parizu tako, kakor umirajo v Bejrutu, Bagdadu, Tunisu. Islamska država ni samo transnacionalna teroristična organizacija, psevdodržava, ki deluje na ozemlju Sirije in Iraka in sploh Bližnjega vzhoda ter fanatična ideologija. Njeni člani so usidrani v tukajšnje družbe, IS je prišel na tukajšnje ulice.
Vsi mi hočemo, da bi vojna in nasilje ostala daleč stran, dolgo smo se pretvarjali, da s tem nimamo nič. Po pokolu v Parizu teroristične grožnje ne moremo več odmislili. Še več: včerajšnji dogodki so zlovešča napoved jutrišnjega dne.
Celotna Evropa, in Francija še posebej, je nazadnje dojela, kako zelo soodvisen je postal svet, v katerem sta Evropa in Bližnji vzhod tako rekoč eno. Zahodna percepcija ostaja neenakomerno porazdeljena. Napada v Parizu in Bejrutu, v kratkem razmaku samo dveh dni, sta spet pokazala dvoličnost in hinavščino našega sveta: sočustvovanje za Parižani in brezbrižnost do prebivalcev libanonske prestolnice. Teror tako imenovane Islamske države na ulicah Ankare, Bejruta, Pariza in nad Sinajem ponazarja, da je teroristična grožnja vstopila v novo, bistveno nevarnejšo etapo. Nasilje zaradi nasilja, teatralična brutalnost, namenjena temu, da v zahodna življenja vnese strah.
Šok je stresel naš svet, vprašanje ostaja, koliko ga bo spremenil. Evropske države kljub terorističnim grožnjam v preteklosti niso postale policijske države. Zdaj se meje Evrope že zapirajo. Še pred pariškim napadom je bilo očitno, da je humanitarna kriza z begunci za Evropo prevelik zalogaj. Spodobni Evropejci se zgražajo nad nacionalistično, skrajno desnico in protipriseljensko politiko, vedo, da je strah pred teroristi, povezan z begunci, pretiran. Napadena Francija se je odzvala radikalno. Drugače kot leta 2011, ko je fanatik Breivik v protest proti multikulturalizmu pobil na desetine ljudi in je takratni premier Jens Stoltenberg napovedal, da se bo Norveška zoper najskrajnejše dejanje bojevala z »več demokracije, več odprtosti«, je predsednik François Hollande razglasil »vojno«. Poslej, v psihozi kolektivnega strahu, je bo na prvem mestu varnost. Na preizkušnji je vselej krhko razmerje med svobodo in varnostjo. Evropska varnostna paradigma je zapletena, a gre za prihodnost svobode v Evropi, našega načina življenja, ki je za teroriste blasfemičen in ga hočejo uničiti.
Z vsem tem je povezano vprašanje razdeljene Evrope. Bo Evropa po pariških napadih ostala cela? Pod povrhnjico solidariziranja so globoke razpoke. Prvi vzgib, še posebej na evropskem vzhodu, katerega del je tudi Slovenija, je zapiranje meja. In potem ostaja najtežja dilema od vseh: ne samo, kaj je mogoče doseči z zračnimi napadi na IS; potrebna bo široka politična strategija in kompleksna koalicija, ki bo vključevala regionalne akterje, potreben je hkraten angažma Združenih narodov. In nazadnje: je v tej vojni sploh mogoče zmagati?
