Tiskane izdaje
Tri vojne v Sredozemlju se zlivajo v en sam svetovni konflikt. Ruski vojaški angažma v Siriji vnaša novo dimenzijo v več kot štiri leta trajajočo vojno in je v temelju spremenil njeno dinamiko. Vladimir Putin je na Mediteranu, to je neposredna konfrontacija z Združenimi državami. V popolnem kaosu sta Libija in Egipt, kjer bivši general, zdajšnji predsednik, bije vojno proti ekstremističnim skupinam, zvestim Islamski državi (IS). Zaostrovanje razmer na Zahodnem bregu in v Jeruzalemu odraža brezizhodnost izraelsko-palestinskega konflikta, stopnjuje se strah pred tretjo intifado. Po padcu berlinskega zidu svet še ni bil bolj nestabilen kot tačas. Je na robu konflikta in ta je Evropi zelo blizu.
Paradoksalno, po koncu hladne vojne smo proslavljali zmagoslavje miru in konec sovražnosti, zdaj je svet bolj negotov, kakor je bil. Enovito fronto in skupnega sovražnika so zamenjale bistveno kompleksnejše grožnje. Pred našimi vrati je kaos in pred našimi očmi razpada Bližnji vzhod. Turčija, ki je nekdaj veljala za zgled demokratične preobrazbe, je vse bolj nestabilna in globoko polarizirana država. Celoten Levant je v procesu dezintegracije, sesuvajo se umetne kolonialne meje, ki so po prvi svetovni vojni nastale na ruševinah otomanskega imperija. Preurejajo se zavezništva, rivalstva in interesi, kam bo pripeljala redefinicija meja, ostaja veliko vprašanje. Evropa živo občuti destrukcijo in kaos, njen nemir povečujejo milijoni beguncev in priseljencev, ki stremijo k stari celini.
Bližnjevzhodni zemljevid je močno zapletla Rusija. Medtem ko Washington omahuje – strategijo Baracka Obame je New York Times označil za »nekoherentno« –, je Moskva zapolnila strateško praznino. Rusija se je vojaško vmešala in vstopila na sirsko fronto v imenu vojne proti globalnemu terorizmu, vendar kot zaveznica režima Bašarja al Asada proti kalifatu Abu Bakra al Bagdadija. Putin ščiti enega redkih zaveznikov, ki ga še ima, Moskva ima v Siriji eno od samo dveh vojaških oporišč zunaj svojih meja. V primerjavi z Združenimi državami je v bistveno enostavnejšem, jasnejšem položaju: Rusija podpira režim v Damasku, njen nasprotnik je kalifat, za ZDA sta sovražnika eden in drugi. Ameriška pozicija je v strateškem smislu protislovna, pravi Fareed Zakaria, v državljanski vojni ne moreš biti proti obema frontama hkrati. »Ne pravim, da moramo podpreti Asada, jasno je samo, da smo paralizirani.«
Nekje vmes je Evropa, zaradi strahu pred terorističnimi napadi je njen sovražnik predvsem IS, kako z Asadom, niti ne ve dobro. Na Bližnjem vzhodu je nemočna, tamkajšnje vojne so zunaj njenega dosega, obenem so begunci njen problem. V teh multiplih interesih in ciljih je jasno samo eno: rešitev za sirsko krizo je nemogoča.
Lažje je razbrati obrise nadaljnjih zaostrovanj. Vtem ko Rusija utrjuje svojo moč in so Združene države ohromljene oziroma ne morejo poraziti IS brez sodelovanja Rusije in Irana, državljanski vojni v Siriji ni videti konca. Ne glede na uničujoče posledice, 250.000 mrtvih, 11 milijonov razseljenih ljudi, več kot 4 milijone beguncev in obupno pomanjkanje, ki pesti več kot tri četrt Sircev, se bo sirska državljanska vojna nadaljevala. Libanonska državljanska vojna je trajala 13 let.
