Trendi: Zdrs v nepomembnost

Tik po tem, ko je predsednik evropske komisije José Manuel Barroso v Bruslju v govoru o stanju v Uniji predstavil svojo vizijo federacije nacionalnih držav, je ameriškemu avditoriju na Princetonu zagotovil, da združena Evropa za Združene države še vedno ostaja »nepogrešljiva partnerica«. Medtem ko svet gleda ekonomski in diplomatski zaton kontinenta – ta je nekdaj premogel moč zgleda, to je bila mehka moč EU, ki so ji jo zavidale ZDA –, je Barroso prepričeval, da Evropa ni potonila v nepomembnost. Nizal je podatke in številke: Evropa je največje svetovno gospodarstvo, skupaj z Ameriko še vedno, krizi navkljub, predstavljata polovico globalnega produkta, ne glede na težave evra ostaja prvovrstna donatorka, ki prispeva več kot 54 odstotkov razvojne pomoči, sodeluje v misijah po svetu in je pomembna akterka pri podnebni agendi.

In vendar bi težko našli trenutek, ko je bila zunanjepolitična statura Evrope bolj poškodovana. Postala je majhna, čedalje bolj obrobna tudi za ameriške strateške interese. Z gospodarsko, politično in institucionalno krizo se je EU obrnila vase, ni ji mar za podobo, ki jo projicira v svet. Edini, ki še razpravljajo o stari celini, so ekonomisti in centralni bankirji in te stvari so uničujoče za njeno globalno vlogo. Evropske vlade se ukvarjajo z varčevanjem, naveličane vsakršnih zunanjepolitičnih intervencij zadeve najraje prepuščajo Združenim državam, Združenim narodom, Afriški uniji, Arabski ligi. Ne glede na to, koliko je Unija v preteklem desetletju vložila v izgrajevanje svojih varnostnih struktur, zdaj nima časa za ukvarjanje s tem; stane preveč in se politično ne izplača.

Državljanske vojne in humanitarne krize onkraj Sredozemlja, v Siriji, Libiji, Maliju, Jemnu, so na obrobju njenega interesa. Ob revolucijah v arabskem svetu v neposredni soseščini ni imela ne idej ne sredstev, zapletala se je v svoje stereotipne predstave in koristoljubne interese. Ni opazila, kolikšne težave ima s poslušanjem, dialogom, spoštovanjem drugega, v regiji ji je zmanjkalo vsakršne verodostojnosti. Dodaten problem je irelevantnost, ker ne govori z enim glasom. Ne glede na pompozni naziv visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko je Catherine Ashton tako rekoč nevidna, za sedemindvajset zunanjih ministrov tako ali tako nihče ne ve, kaj mislijo. Opazen madež EU je migracijska politika in odnos do severnoafriških beguncev. Evropa, ki podučuje svet o človekovih pravicah, sama ni bila pripravljena sprejeti prišlekov, ki so prečkali Sredozemlje ob arabskih revolucijah. In ne nazadnje, problem priseljevanja je prepustila Grčiji, državi v stiski, ki je postala vstopna točka za imigrante z Bližnjega vzhoda in od drugod.

Pri političnem odločanju o globalnih ekonomskih zadevah, denimo na srečanjih G20 ali IMF, je EU zaradi dolžniške krize zlovešče oslabljena, komentira komisar Olli Rehn. Postala je nepomembna, ne more več prispevati k reševanju problemov, namesto tega je sama problem, pravi diplomat, trenutno gostujoči učenjak v ZDA Stefan Lehne. »Kriza je psihološko spodkopala zaupanje in omejila ambicije, hkrati pa odrezala vire, potrebne za aktiven mednarodni angažma.«