Tiskane izdaje
Angela Merkel odpira Turčiji vrata v Evropsko unijo v zameno za pomoč pri begunski krizi. Z desettisoči pred celino, s prišleki, ujetimi med žičnate pregrade in zaprte meje na Balkanu, ima avtoritarni Erdoğan močen adut. Islamski demokraciji je bil ponujen obet članstva leta 1963, od 1999. je kandidatka v čakalnici, od začetka pogajanj 2005. je zaprla samo 14 od 35 poglavij. Evropa jo izključuje na civilizacijski podlagi. Zdaj so se razmere spremenile, kanclerka je romala v Istanbul. Evropa in Turčija, ne glede na begunce, usodno potrebujeta druga drugo. In vendar Unija to dojela šele v hipu, ko je v stiski in ponuja politično trgovino. Z nedemokratičnim režimom se spogleduje zato, da bi se znebila beguncev.
Celina je kot v srednjem veku, z dvignjenimi dvižnimi mostovi; prosilci mednarodne zaščite so ujetniki meddržavnih politik, zagozdeni med eno in drugo mejo, ne morejo ne sem ne tja. Ostrejši nadzor meja je politični teater, ki ga uprizarjajo države članice. Ker se je pač veliko lažje uskladiti o »trdnih mejah«, kot o tem, kaj z begunci in priseljenci. Ista Merkel, ki je bila na začetku mandata izrecno proti vstopu Turčije v EU, ponujala ji je priviligirano partnerstvo, tačas eksplicitno povezuje begunce in pogajanja z EU. Uradni Ankari ponuja pomoč pri pridruževanju, v zameno terja zelo konkretno: podporo Turčije pri zajezitvi begunskega vala z Bližnjega vzhoda, osrednje Afrike in Azije in ponovni sprejem tistih, ki jih EU zavrne. Turčija hoče popolno vizno liberalizacijo za svoje državljane.
Vprašanje ostaja, koliko je pripravljena plačati Evropa. Na obalah Sredozemlja so bolj neprijetni sogovorniki od Recepa Tayyipa Erdoğana, recimo egiptovski predsednik al Sisi ali sirski samodržec Asad. Dilema pa je, kdo v tej igri zdaj koga potrebuje bolj? Evropa Turčijo, ker brez nje ni mogoče zaustaviti begunskega vala in ker je Turčija ključna za varnost v regiji? Koliko sploh Turčija potrebuje Evropo?
V polstoletnem razmerju je veliko hipokrizije na obeh straneh. Za Erdoğana je demokracija kot tramvaj; izstopiš kadarkoli, mi je intervjuju v Ankari pred dvema letoma rekla direktorica think-tanka Tepav Nilgün Arisan Eralp. Hkrati se je Evropa nenehno pretvarjala, da potrebuje Turčijo manj, kot Turčija potrebuje Evropo. Že ob začetku državljanjske vojne v Siriji je bilo jasno, da je velika, vojaško, geostrateško pomembna in zunanjepolitično ambiciozna Turčija za EU zelo ključnega pomena. Evropa brez Turčije nima zunanje politike. Toda muslimanska država v domišljiji mnogih Evropejcev prevprašuje evropsko identiteto, težko ji priznavajo, da je del skupne zgodovine. Ko Evropa govori o Turčiji, ima še vedno pred očmi zemljevid iz leta 1453 in padec Konstantinopla. »Intelektualni konstrukt«, je Evropi povzel Eric Hobsbawm. Meja med evropskim in neevropskim je od nekdaj stvar politike, pripadnost Evropi je stvar privoljenja.
Mineva deset let, odkar je Turčija začela pogajanja z Brusljem. Obletnice ni opaziti, ker je proces brez rezultata. Dozdajšnja evropska strateška ocena je bila zgrešena. Namesto podkupovanja Turčije potrebujemo rešitev za begunce in ustavitev vojne, s Turčijo pa nadaljevanje procesa in demokratizacijo.
