Trije zmagovalci in trije poraženci

Trije slovenski zmagovalci
 

SDS: Odločitev za koalicijo z SLS se je izkazala za zmagovito. SDS je znala pravilno oceniti svoje moči in se temu primerno odzvati. En poslanec bi bil v vsakem primeru izgubljen, navezava z Bogovičem pa ji je omogočila, da je prekinila z neprijetnim slovesom izolirane stranke in se ohranila na vrhu prehranjevalne verige domačega političnega zverninjaka. Utrdila je imidž sredinske sile, ne da bi ji bilo treba za milimeter popustiti pri radikalnosti. Zmaga ji je dala nujni kisik do naslednjih volitev. Janša je potrdil sloves največjega surviverja slovenske, morda celo evropske politike.

Tradicionalne stranke: Slavile so stranke z močno lokalno bazo in urejeno organizacijsko strukturo. SDS, SD, SLS, NSi so edine na terenu prisotne stranke. Pri nizki udeležbi, ko gre predvsem za to, kdo bo bolje mobiliziral jedrne volivce, imajo izrazito prednost. Kdor je verjel puhlici, da je čas tradicionalnih strank minil, se je uštel.

FOTO: Blaž Samec/Delo

Milan Brglez: Dobil je najmanj preferenčnih glasov izmed vseh izvoljenih evroposlancev. Prehiteli so ga številni kandidati, ki ostajajo doma. A vendar je nekdanji predsednik državnega zbora eden od velikih zmagovalcev. Mimo medijske pozornosti in brez prevelikega napora si je uspel priboriti položaj, ki mu je pisan na kožo. Njegov uspeh je še toliko bolj sladek, če ga primerjamo s kolapsom Cerarjeve stranke. Da bo slednja po zaslugi Brglezove izvolitve znova dobila izgubljeni sedež v DZ, je klavrna uteha.

Trije slovenski poraženci

Spletni balončki: V nedeljo zvečer smo slišali pokanje številnih internetnih balončkov. Družabna omrežja, ki so od Tahrirja do Trumpa krojila politične trende prve polovice desetletja, so znova postala igrišče ozkih politiziranih manjšin. V Sloveniji je bilo to očitno. Alternativna desnica, politična velesila na slovenski tvitosferi, je kljub udarni kampanji ostala pod dvema odstotkoma. Podobno velja za kandidate, kot sta Žiga Turk ali Dominika Švarc Pipan: favoriti spletnih omrežij so pogoreli na voliščih. Twitter ni svet.



ALDE: Razdrobljenost levoliberalnih strank je terjala svoj davek. Če bi slovenske članice ALDE nastopile s skupno listo (programske in ideološke razlike med njimi so navsezadnje znatno manjše kot pri strankah desnice), bi SDS-u iztrgale prvenstvo, Ljudski stranki odvzele en mandat in v Bruselj poslale vse tri adute: Mlinarjevo, Šoltesa in Jovevo. To se je po lanskih parlamentarnih volitvah zgodilo že drugič. Razdrobljenost ni nedolžna. Pri življenju ohranja zavajajoči zemljevid rumeno obarvane Slovenije, ki SDS utrjuje v utvari, da je orbanizacija zmagovita strategija, na levici pa ohranja strah pred Janšo kot edino vezivo in motivacijo.

Desnica: Kljub relativni zmagi SDS se padajoči trend na desnici nadaljuje. Stranke EPP so v Sloveniji izgubile en mandat. Pred petimi leti so zdrsnile na 41 odstotkov, najnižji odstotek na evropskih volitvah dotlej. Letos so padle na 37,5 odstotka. Za primerjavo: vladni petorček je prejel 45,5 odstotkov. Tudi če k desnici prištejemo Brščičev Dom in celo Jelinčičevo SNS, ostaja njihov skupni izplen pod rezultatom koalicijskih strank; kaj šele vseh strank levo od sredine. In ne pozabimo: evropske volitve so teren, kjer gre desnici tradicionalno najboljše. Povrh vsega ji je sredi kampanje padla sekira v med z belokranjsko ugrabitvijo. Na domačem terenu so v najboljših pogojih dobile nižji odstotek kot v porazu na parlamentarnih volitvah 2008.
 

Trije evropski zmagovalci

Zeleni: V Nemčiji so prehiteli socialdemokrate in osvojili »srebrno medaljo«. Na Irskem se jim je podoben podvig izmuznil za las. Pričakovanja so presegli v Avstriji, Franciji in ponekod v Skandinaviji. Zeleni so veliko presenečenje volitev. Vse kaže, da bodo proti vsem napovedim po številu poslancev presegli Salvinijevo zaveništvo. Če se bodo njihovi poslanski skupini pridružili še češki Pirati in poslanca Puigdemontove liste, bo njihova teža še večja. Pod radarjem medijske pozornosti, obsedene z uspehi radikalne desnice, je rasel resnični fenomen zadnjih let. Okrepljena moč Zelenih se bo odrazila v programskih prioritetah prihodnje komisije.

V Italiji je repričljivo slavila nacionalistična Liga protimigrantskega notranjega ministra Mattea Salvinija z zgodovinskih 34,3 odstotka glasov. FOTO:Alessandro Garofalo/Reuters

Desni populisti: Trump in brexit sta nas naučila čuječnosti. Desnega populizma nihče več ne podcenjuje. Posledica je visoka udeležba v deželah, kjer predstavlja resno nevarnost (in kjer še ni prevzel oblasti in si podredil javne sfere, kot na Madžarskem). To je marsikje zaustavilo njegovo plimo. A ne slepimo se: desni populizem je eden od zmagovalcev nedeljskih volitev. Njegov napredek je osupljiv: zmago je slavil v Italiji, Franciji, Združenem kraljestvu, na Madžarskem in Poljskem. Pomemben uspeh je doživel tudi v Belgiji. Slaba desetina poslancev v Bruslju je premalo za »revolucijo evropskih narodov«, o kateri sanja Salvini. A prav zato, ker so njegovi zavezniki dosegli manj od pričakovanega, jim je ostalo precej prostora za širitev.

Puigdemont: V nedeljo so katalonski independentisti slavili vrsto zmag. Na občinskih volitvah jim je uspelo osvojiti barcelonsko županstvo in prevzeti vodenje večine najpomembnejših mest. Na evropskih volitvah so ob 64-odstotni udeležbi dosegli absolutno večino. A med njimi je največji zmagovalec Puigdemont. Njegova lista je zasedla prvo mesto v Kataloniji, s precejšnjim naskokom pred konkurenčno Republikansko levico. Obupani manevri španske države za njegovo politično usmrtitev so se izjalovili. Zdaj mu bodo skoraj gotovo skušali preprečiti, da prevzeme mandat. To bo prvi preizkus za vse evropske demokrate.


 

Trije evropski poraženci

Radikalna levica: Pred petimi leti se je z uspehom Sirize in vdorom Podemosa napovedoval zmagovit pohod radikalne levice. Letos je Slovenka Violeta Tomić poosebljala njen polom. Postala je najmanjša stranka v evropskem parlamentu. Nova kohorta mladih volivcev se je prevesila k zelenim in liberalcem. Radikalna levica vse bolj postaja stranka »izgubljene generacije« milenijcev, ki jim je mladostne ambicije prekrižala ekonomska kriza – in nikogar drugega. Njen eklatantni neuspeh je sprožil predčasne volitve v Grčiji in pristrigel ambicije Podemosa po vstopu v vladno koalicijo. Bo neuspeh špicenkandidatke imel notranjepolitične posledice tudi pri nas?

Evropski strankarski sistem: Evropske stranke so bile zasnovane kot vzvod integracije. Kot politične sile, ki ne predstavljajo le posameznih držav, temveč imajo razpredeno mrežo po vsej celini in so zmožne artikulirati široke sintetične programe. Ta model je zdaj v krizi. Evropska ljudska stranka je pomembna sila le še v državah podonavskega bazena: hegemonija nemško govoreče krščanske demokracije znotraj nje je vse izrazitejša. V Franciji, Italiji in Britaniji je irelevantna. Težišče evropskih socialistov se pomika vse bolj na jug. V eni državi zmaguje stranka, ki v sosednji ne obstaja. Stranke postajajo vse bolj regionalne in izgubljajo vseevropski značaj. Njihova integracijska vloga se s tem manjša.

Viktor Orban. FOTO: Bernadett Szabo/Reuters

Orbán: Orbán kot poraženec? Sliši se kot neslana šala. S četrto zaporedno zmago na evropskih volitvah je pobrisal s konkurenco in utrdil položaj. Toda Orbán igra evropsko igro in iz nje je izšel osmoljen. Evropska ljudska stranka bo tudi brez njegovih poslancev ohranila prednost pred socialisti. Hkrati Weber ve, da pot do predsedstva komisije vodi prek podpore ALDE in morda Zelenih. Orbán za krščanske demokrate ni le pogrešljiv: je odvečen. Zlahka bo postal prva in prikladna žrtev sporazuma med EPP in strankami na njeni levici. Zaveda se, da bi ga prestop k Salviniju, ob takšnih rezultatih, obsodil na nepomembnost. Njegova izjava po razglasitvi izidov, češ da bo Fidesz tam, kjer se bodo sprejemale odločitev, je petelinjenje, s katerim skuša domači javnosti spokorniško vrnitev k Ljudski stranki (ki tokrat najbrž ne bo mogoča brez dejanskih, ne le kozmetičnih popuščanj) prikazati kot taktično zmago. Dobra novica za SDS, ki bi s Fideszovo izolacijo izgubila glavnega zunanjepolitičnega zaveznika. Zdaj bodo vse oči uprte v jesenske volitve na Poljskem. Zmaga opozicije bi na široko odprla vrata sprožitivi sedmega člena proti Madžarski.