Tudi Xavi, Iniesta in Messi bi bili izgubljeni, kaj šele...

Se še spominjate taktičnega manevra Joseja Mourinha v polfinalu lige prvakov 2009/10, ko je poslal na položaj bočnega branilca rojenega golgeterja in enega najboljših napadalcev zadnjega desetletja Samuela Eto'oja? Pep Guardiola ni našel rešitve za velemojstrsko potezo Portugalca, s katero je ta ubil dve muhi na en mah. Sijajni Kamerunec, morda nogometaš z najbolj hladnokrvnim finišem, je pretekel mali maraton – garal je v obrambi, nevaren je bil v napadu –, Inter pa je še danes edino moštvo, ki je v ligi prvakov izločilo Guardiolovo Barcelono.

Podoben scenarij, resda na tekmi manjšega pomena, so videli gledalci na nedavni tekmi Slovenije in Srbije v Ljudskem vrtu. »Sproščeni« Slovenci naj bi se lotili visoko motiviranih in favoriziranih Srbov – sodeč po imenih v uradnem napovedniku tekme – z osnovno postavitvijo 4-4-2, a je imel »drugi« napadalec Zlatan Ljubijankić povsem drugačno nalogo: po navodilu Matjaža Keka (4-2-3-1) je popolnoma onemogočil Aleksandra Kolarova, ta čas morda najboljšega srbskega nogometaša. Zvezdnik Manchester Cityja, ki je v dneh pred tekmo samozavestno žugal slovenskemu vratarju Samirju Handanoviću, je bil pod mariborsko Kalvarijo na srečo viden približno toliko kot »Združeni slovenski navijači«. Kek se je, potem ko je uvidel taktično zmoto na tekmi z Estonijo, pozitivno odzval že v Firencah, še bolje je vodil ekipo ob njegovi zadnji tekmi na klopi slovenske reprezentance.

Tudi Slaviša Stojanović je ob svojem ustoličenju na položaj slovenskega selektorja napovedal, da bi lahko njegova reprezentanca igrala z modelom igre 4-3-3. Nekateri so se odzvali, češ da gre za drzno idejo, ki omogoča igranje »gledljivega« nogometa, drugi so zatrdili, da zamisel ni uporabna v slovenski reprezentanci. Xavi, Iniesta in Messi so najbolj znani ambasadorji tega modela igre, v katerem pa ključna vloga vendarle pripada defenzivnemu zveznemu igralcu. Da bi bili brez Busquetsa izgubljeni, se namreč zaveda tudi sloviti Pep Guardiola.

Težko je z gotovostjo trditi, kako se je konec tedna odločil Stojanović – selektor je namreč v petek napovedal, da bo v soboto že vedel za najustreznejši model igre, po katerem bo igrala Slovenija vsaj v jutrišnji tekmi z ZDA –, saj je Ljubljančan v reprezentančno družino uvedel strog režim komuniciranja z mediji in je hermetično zaprl treninge. Lahko le ugibamo. Za zdaj vemo le to, da na obzorju (še) ni slovenskega »Busquetsa«. To je ugotovil tudi Stojanović, ki naj bi se v zadnjih dneh vendarle zatekel k bolj pragmatični rešitvi.

Slovenska reprezentanca namreč ne potrebuje drastičnih sprememb v primerjavi z zmagovito zadnjo tekmo – Novaković in Koren sta bila odsotna že v Mariboru –, najbrž le kakšno res mlado osvežitev v zvezni vrsti, kjer pač ne bo Radosavljevića.