Ugrabitev države

Zadnja leta je v Sloveniji postal moderen izraz »ugrabitev države«, ki – če malo posplošimo – označuje uporabo oziroma zlorabo mehanizmov države, od upravnih zadev na občini do zakonodajnega postopka v parlamentu na način, ki se na površini sicer drži črke zakona, a je v nasprotju z javnim interesom ali celo očitno pristranski.

A če so si drugod po svetu, predvsem v postsocialističnih državah (a ne izključno tam), lobiji, kapital in interesne skupine morali prizadevati za ugrabitev države, smo Slovenci ubrali drugačno pot in tem istim akterjem z ustanovitvijo državnega sveta na široko odprli vrata v parlament.

Legenda pravi, da so kmalu po osamosvojitvi predstavniki raznih poklicev na Šubičevi v Ljubljani zahtevali kdo ve kakšne pravice in takrat se je prvemu predsedniku demokratično izvoljene slovenske skupščine Francetu Bučarju utrnila zamisel, da bi vse te interese z ulice spravil v – parlament. No, poznavalci zgodovine vedo povedati, da je bilo vse skupaj malo manj filmsko in plod razmisleka mnogo glav, a končni rezultat je bil enak. Ustava, ki z manjšimi ali večjimi popravki velja od leta 1992, predvideva tudi državni svet, v katerem polovico od štiriinštiridesetih svetnikov sestavljajo predstavniki poklicev in interesnih skupnosti, drugo polovico pa posredno, prek elektorjev voljeni predstavniki ljudstva. 

V tednu, katerega konec držite v rokah, so državni svetniki z odložilnim vetom (vsaj začasno) preprečili uveljavitev petih, za državo relativno pomembnih zakonov. Čeprav se je minister Aleš Zalar zaradi tega močno jezil, je državni svet zgolj uporabil z ustavo predvideno možnost in zakone poslal nazaj v državni zbor, kjer bodo morali poslanci o njih glasovati še enkrat.

Da ne bo pomote: problem državnega sveta ni v tem, da ima pravico do odložilnega veta. Problem je, da v zakonodajni postopek poleg volitev, temeljno funkcijo demokratične države, neposredno pripelje predstavnike partikularnih interesov, ki jim je javni, se pravi splošni interes predvsem v napoto.

V predvolilni kampanji, ki se je razplamtela še pred uradnim začetkom, politične stranke kar tekmujejo v tem, katera bo bolj zmanjšala število ministrstev. Nekatere gredo celo tako daleč, da obljubljajo zmanjšanje števila agencij in uradov (kar bi bilo, roko na srce, bolj učinkovito kot zgolj združevanje resorjev). A le redkim nese tako daleč, da bi reorganizacijo državne ureditve začeli tam, kjer bi bilo treba: z ukinitvijo državnega sveta.

Njegova ustanovitev je bila ob rojstvu države morda dobra – ali pa vsaj uporabna – ideja, ki pa se je v dveh desetletjih izrodila v tur na že tako ne ravno najlepši podobi državne ureditve. Tako je danes državni zbor, sicer organ predstavnikov vsega ljudstva, stisnjen v sendviču lobijev, kapitala in interesnih skupin, ki na zakonodajni postopek vplivajo tako »od zgoraj«, se pravi skozi državni svet, kot »od spodaj«, z vplivanjem na vlado oziroma parlament. Od javnega interesa tako skoraj po definiciji ostane bore malo.

Ukinitev državnega sveta sicer ne bi pomenila konca lobiranja, vplivanja interesnih skupin in ugrabitve države, bi pa pomenila vsaj to, da o zakonih, ki jih sprejme državni zbor, ne bi več presojale iste sile, ki so svoj vpliv na račun javnega interesa širile že pri sprejemanju zakona. To bi bil dober začetek »reševanja države«, ki ga imajo dober mesec pred volitvami mnogi polna usta.