Pred petimi leti smo se odločili, da bomo imeli psa. In pred štirimi leti smo ga tudi zares dobili. V vmesnem letu sem se bodoče pridobitve lotil raziskovalno. Prebral sem kar precej knjig, se poglobil v značilnosti pasme, celo v nekem češkem arhivu preveril obstoj pisem iz 16. stoletja, ki naj bi pasmo povezovala s slovenskimi protestanti, in seveda kupil vse, kar naj bi novopečeni lastnik psa potreboval. Nabral sem si dovolj znanja, da bi zlahka suvereno predaval o vzgoji in negi psov vsem, ki psa trenutno še nimajo.
Potem pa je prišel domov mali dalmatinec in hitro sem lahko ugotovil, kako se pravila in sklepi, ki sem jih naredil na podlagi knjig, podirajo kakor domine. V nobenem priročniku ni pisalo, da mladič lahko hlipa tudi na tak način, da se ga preprosto moraš usmiliti. Ali da te pogleda z očmi, ki so močnejše od še tako trdne volje, da boš izpolnjeval vse zapisane sklepe in ugotovitve uveljavljenih kinologov. Prav tako nisem v nobeni knjigi zasledil obrazložitve, da nedolžen opis, da je pasma »nekoliko svojeglava«, pomeni, da te bodo cvileče, lajajoče, lulajoče in kakajoče oči po dveh letih in treh kinoloških tečajih skorajda popolnoma vrtele okrog malega prsta. In da boš s tem zelo zadovoljen. Da je ukrotljiv približno tako kot Iggy Pop v svoji »pasji« pesmi iz leta 1969. Na videz. Da mu daješ zgolj ritem, podobno kot daje omenjeni pesmi ritem John Cale s klavirjem in zvončki.
Tudi knjige o pasji govorici niso mogle predvideti prefinjenih komunikacijskih strategij našega psa: odpiranja predalov, očitajočega čakanja pred straniščem, godrnjanja nad preveč ostrim ovinkom med vožnjo na cesti in podobno.
Slovaropisci večkrat tarnamo, da nas naši kolegi teoretiki ne razumejo; da si stvari predstavljajo poenostavljeno; da se ukvarjajo s problemi, ki so za nas nepomembni; da ne vedo, kako veliko odločitev mora na podlagi že urejenih in analiziranih jezikovnih baz slovaropisec sprejeti, če želi, da bo njegov izdelek uporaben za čim širši krog ljudi; da ne vedo, kako zahtevno je včasih pluti med pastmi pretiranega poenostavljanja in nepotrebnega zapletanja.
Ko sem v nedeljo spremljal nogometno tekmo Olimpija : Maribor in poslušal modrovanja ljudi okrog sebe (takšnih, ki so o nogometu vedeli zelo veliko, in tudi takšnih, ki so zgolj dobro blefirali), sem prvič v življenju začutil nekakšno stanovsko naklonjenost do obeh trenerjev, ki sta žela bolj in manj upravičene kritike. V podobni situaciji sta, sem pomislil, kot smo sestavljavci slovarjev, v podobni situaciji kot lastniki psov, kadar se srečajo s tistimi, ki o psih zgolj veliko vejo, in konec koncev v podobni situaciji kot mnogi drugi, ki opravljajo poklice, za katere imajo potrebno znanje tudi nekateri, ki sicer opravljajo drug poklic. Bolj kot ljudje neko stvar poznamo, večji občutek imamo, da bi jo obvladali tudi v praksi. Takšnemu razumevanju so izpostavljeni verjetno v največji meri učitelji, še zlasti kadar so starši dobro poučeni v njihovi stroki in opazijo vse njihove napake, težko pa se poistovetijo z resničnim stanjem v resničnem razredu.
Realno življenje je nepredvidljivo. Težko ga spravimo v navodila, v priročnike, ki bi bili univerzalni, v načela, ki bi veljala za vse primere. In ker je naš jezik del našega življenja, se jezikoslovci spopadamo s precej zahtevnim – a ravno zato lepim izzivom: kako opisati jezik, ki ni tu zaradi opisa, ampak zato, da ga uporabljamo. Da v njem živimo. Na nek način je naše delo podobno moji vzgoji psa. Vsak bo znal presoditi, ali je določen slovar zanj uporaben ali ne, ali je zanj dober ali ne. Podobno kot zna vsak presoditi, ali določen pes vzgojen ali ni. Obenem pa tako kot nihče, ki še ni bil lastnik psa, ne more v celoti razumeti njegove vzgoje in dresure, tudi nihče, ki se še ni spopadel s slovaropisnim delom, ne more razumeti, kako lep in zahteven izziv je lahko takšno delo.
A to ne pomeni, da se ni vredno potruditi in svojega dela vedno znova razlagati, hkrati pa prisluhniti vsaki kritiki in predlogu. Sodobne tehnologije so slovaropisce močno zbližale z uporabniki njihovih del. Z njihovo pomočjo danes lažje ugotovimo, kaj je za določen slovar bolj in kaj manj pomembno – ter predvsem, kaj določenemu slovarju še manjka. Sodelovanje z uporabniki nas je naučilo še nečesa: da smo slovaropisci v službi ljudi in da je naša naloga olajšati rabo jezika, svetovati – in ne strašiti. Predajati veselje in ljubezen do jezika – in ne sejati dvoma o pravilnosti vsake uporabljene besede. Jezikoslovci smo namreč psi, ki ti pomagajo čez cesto – in ne psi, ki grizejo.
Kozma Ahačič dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec
-------------------------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva