Ukrepi za sanacijo ugleda menedžerjev? Ha, ha!

V teh norih dneh je bila nekako preslišana bombastična izjava Dušana Šešoka, da bi si morali vsi znižati življenjski standard za 15 do 20 odstotkov. Vsi! Šešok je bil leta 1991 finančni minister in je trdil, da na finančno plat osamosvojitve nismo pripravljeni, ker z uvedbo tolarja zamujamo. Nalijmo si čistega vina, je bil teatraličen v skupščini. Bolj zviti finančniki pa so poskrili nekaj deviznih rezerv, zlasti v frankfurtski LBH, kar pomeni, da se jim ministra ni zdelo vredno niti obveščati. Ta denar se je potem izkazal kot najboljše Kristančičevo vino.

Zdaj gospod skoraj po župniško s prižnice (televizije) pridiga, da bi si morali vsi pristriči petino življenjske ravni. Vsi! Lepo, to pri njem gotovo ne pomeni nič, ker si bo odškrtnil samo kako pločevinko kaviarja in buteljko šampanjca. Je pa verjetno pozabil na tiste z zajamčenimi plačami? Pri 600 evrih mesečnega dohodka pomeni petina manj 480 evrov. Kako naj se s tem kdorkoli preživlja, še zlasti kaka družina s šoloobveznimi otroki? V kontekstu dejanskih socialnih razmer na Slovenskem je Šešokov predlog tako rekoč žaljiv do prebivalstva, hkrati pa izraža napuh menedžerskega sloja, ki mu ni mar nič drugega kot »rezultati«.

Ni čudno, da je ugled politikov poniknil nekam v luknje krtin; tudi ugled menedžerske »elite« je na psu in naravnost groteskno je, da je društvo Manager »začelo z ukrepi za sanacijo ugleda menedžerjev«. Se bodo odslej s tem ukvarjali? No, saj se jim že vrti od samohvale, ker so menda vsi odlični in odličneži – razmere v gospodarstvu pa so katastrofalne, za kar seveda oni niso krivi, krivo je vse drugo, predvsem delovna sila, ki zahteva plače, dostojne plače.

Zato naj bi ljudstvo z minus 20 odstotkov popravljalo vse napake v državi in gospodarstvu? Seveda, če poslušate šefa delodajalcev (gospodarske zbornice) Sama Hribarja, so za vse krivi država, sindikati, sociala in pogoltni delavci. Z upravljanjem, vodenjem podjetij pa je menda vse v redu. Z drugimi besedami, država naj nam takoj da milijardo, sindikati naj zaprejo gobec, socialo je treba zvesti na nekaj patronažnih sester, delavci pa: ora et labora! T. i. šesti vrh gospodarstva na Brdu pri Kranju je bil v tem pogledu pravcata parada napuha, politiki pa so se priklanjali.

Vendar je to samoljubnost treba komentirati z Engelsom (Položaj delavskega razreda v Angliji): »Nikjer nisem naletel na tak izprijen, tako neozdravljivo od sebičnosti pokvarjen, notranje razjeden in za vsak napredek onesposobljen razred, kot je angleška buržoazija (…). Nobene druge reči ne poznajo kot hiter zaslužek in nobene bolečine, razen izgube denarja.« Engels piše, kako se je z nekim buržujem v Manchestru pogovarjal o slabi in nezdravi zazidavi, o ostudnem stanju delavskih četrti itd. Mož je vse to mirno poslušal in na vogalu, kjer sta se razšla, dejal: And yet, there is a great deal of money made here (In kljub temu se tu zasluži neizmerno veliko denarja).

Miselnost slovenskih buržujev (to dejansko so, čeprav več kot 160 let pozneje in so malce drugačni) je pravzaprav kontroverzna: ko gre za njihovo »osebno pobudo«, jih je treba pustiti čisto pri miru, ko jim pa gre za nohte, zahtevajo, izsiljujejo denar od države. Ja, kje pa, ljubi otroci, naj država vzame za vaše čokoladke in bombončke!

Sigmund Freud bi znal natančneje razložiti, kako je z našimi menedžerji, z njihovo zavestjo in podzavestjo ter s spolnimi vzgibi duševnosti. Vsekakor pa bi opazil vzporedje otroških prvin (zahtevnost, cepetavost) in avtoritarnih potez. Kaj pa je zmanjšanje življenjske ravni za 20 odstotkov vsem drugega kot avtoritaren pogled na družbo, ki se jo da gnesti kot glino? Tako smo gnetli socialistično prihodnost v povojnih letih, ko je bilo obvezno prostovoljno delo, mladinske delovne brigade pa so gradile železnico Brčko–Banovići. Očitno ne bi škodilo ponoviti te izkušnje, če bomo hoteli prenoviti sedanje slovenske železnice.

Tistih minus 20 odstotkov nas tudi takoj spomni na vse povojne restrikcije, ko v trgovinah ni bilo ničesar (razen za menedžerje tistega časa, oficirje in politični kader), kmetom pa so prisilno zasegali pridelek, da bi napolnili želodce vladajoči strukturi. Naš dragi Mussolini se ni zatekal k represiji, ljudstvo je pozval, naj se samo žrtvuje. In tako so za financiranje vojne sprožili akcijo nabiranja zlata – kar je bilo zlatega doma, je država hvaležno sprejela, tudi poročne prstane.

In kajpak ne moremo mimo samoodrekanja v obdobju Milke Planinc, ko so papagajsko ponavljali, da smo vsi skupaj preveč zapravljali – vsi! –, in si je zato treba zategniti pasove. Zato ni bilo v trgovinah ne moke, ne olja, ne sladkorja, ne kave, ne pralnih praškov, ne plenic. Očitno so si morali pasove zategovati celo dojenčki. V zraku pa je seveda viselo vprašanje, kdo je v resnici zapravljal: ljudstvo ali tedanji politično-finančni menedžment? Tu se ponuja primerjava s sedanjo Grčijo.

Gospod Šešok, življenjska raven bo zaradi katastrofalnega političnega upravljanja države in prav takega upravljanja (ropanja) podjetij padla še globlje od 20 odstotkov, bodite zadovoljni. In nikomur se ne skrivi niti las. Bo pa marsikdo zaradi pomanjkanja osivel. Marsikatera mati samohranilka. Zato je menedžersko šopirjenje in delitev naukov na Brdu nekaj zelo dvoumnega. Prav tisti, ki so slabo vodili ali celo uničevali podjetja, so »teoretizirali«, kaj bi bilo treba narediti.

Slovenskemu menedžmentu bi povedal tale vic: Moški s papigo na rami pride k velikonočni maši. Z več ljudmi stavi, da lahko papiga vodi mašo bolje od duhovnika. Ko pa napoči trenutek, je papiga popolnoma tiho. Na poti domov jo moški ošteva in obžaluje svojo izgubo. Papiga pa: »Pomisli malo, tepec! Veš, kakšne kvote bova imela na polnočnici!«

Ne bi bilo bolje, če bi odločanje v gospodarstvu prepustili kaki – ari?