Umetnost televizije

V zadnjih letih najboljših dram o človekovem življenju ne najdemo le v gledališču, prav tako nas na refleksijo preteklega in sedanjega ne opozarja le vedno bolj banalna in predvidljiva sodobna umetnost. Ostro umetnino lahko v 21. stoletju najdemo doma, na televiziji, natančneje v ameriških televizijskih nadaljevankah. Sopranovi, Oglaševalci (Mad Man), The Wire, Na terapiji (In Treatment), The Killing ... vse to so izjemni filmski izdelki in, kot trdijo mnogi, najboljši umetniški dosežki novega tisočletja.

Ker postaja Hollywood vedno bolj neumen, ker filmi temeljijo le na vizualnih efektih in je dobra zgodba nekaj obstranskega, ker morajo biti dialogi preprosti, da jih lahko razumejo otroci, ker humorja in miselnih obratov ni več, saj filmska industrija ne snema več filmov za inteligentne ljudi, so najboljši scenaristi, talentirani režiserji in drzni igralci našli zavetje v različnih televizijskih hišah (HBO, AMC ...), ki cenijo ustvarjalnost. Pri televizijskih nadaljevankah sodeluje tudi vedno več legend, od Martina Scorseseja do Michaela Manna ali angleškega dramatika Toma Stopparda, ker so pač umetniki, ki radi pripovedujejo dobre zgodbe. In televizijske hiše, ki se jim to nadvse splača, jim ponujajo to možnost.

Kakovost popularne kulture v zadnji letih pada: glasba je grozna, filmi neumni. Ali gre za podcenjevanje poslušalcev oziroma gledalcev?

Morda pa do tega pride zato, ker se je vedno bolj modno spraševati, kaj si želi gledalec, bralec, poslušalec in potem po njegovih željah ustvariti izdelek. Rezultat takšnega recepta je vedno le povprečje ali podpovprečje. Znamenita urednica revije Harper's Bazaar in Vogue, Diana Vreeland, je večkrat dejala, da bralec v bistvu ne ve, kaj bi rad, zato mu je treba dati nekaj izjemnega in dobrega, in šele potem bo rekel, to je natančno to, kar sem si želel. Z ameriškimi kultnimi nadaljevankami je podobno. Nikoli niso narejene po principu, kaj si želi gledalec, vedno presenetijo in ponudijo nekaj nepričakovanega, za kar niti ne vemo, da bi nam bilo lahko všeč – mafijski šef pri psihoanalitiku, nostalgične ikonografije reklamnih oglaševalcev iz 50. let, umori, inspirirani s švedskimi kriminalkami, prekupčevalci z drogo iz Baltimora ... Jasno je, da ustvarjalci teh nadaljevank gledalca spoštujejo in ga zato nagrajujejo z inteligentnimi produkti.

Najboljše televizijske nadaljevanke vzgajajo svojo elito, pravi kolumnist Peter Aspden, tako kot jo je včasih vzgajala sodobna umetnost. Predvsem pa gre za nadaljevanke, od katerih gledalci postanejo odvisni, so navdihujoče in izvir za številne pogovore in razmišljanja.

Kaj pa pri nas? TV Slovenija se v svoji zgodovini lahko pohvali z odličnimi nadaljevankami, od Dekamerona in Malih oglasov do Naše krajevne skupnosti. Potem pa je šlo vse samo še navzdol. Nacionalka sicer nadaljevank nič več ne snema v lastni produkciji, ampak jih od izbranega ponudnika odkupi na vsakoletnem razpisu. Tako so od VPK, d. o. o., lani odkupili 35 nadaljevank nadaljevanke Moji, tvoji, najini in zaradi gledanosti (?) bodo odkupili še 17 delov. Na javnem razpisu leta 2011 ni bil izbran noben producent, ker so bili predlogi slabi. Televizija na področju nadaljevank – tipičnega televizijskega žanra – nič več ne ustvarja, ampak samo še razpisuje. Kljub temu, da zaposljuje ljudi, ki naj bi se spoznali na to, kako zasnovati neki igrani program, in ima za to tudi sredstva ter vse možnosti. Nadaljevanka Moji, tvoji, najini je zelo povprečen in težko gledljiv izdelek. Gre za podcenjevanje gledalčeve inteligence? Tudi nova nadaljevanka Pop tv Trdoglavci, ki je s svojimi postanimi štosi in zapleti v bistvu narejena za desetletne otroke, ni nič boljša. Je to res vse, kar zmoremo? In v čem je problem? Kam so padli kriteriji? Snemamo slaboumne nadaljevanke, ker predpostavljamo, da si takih gledalci želijo? Smo gledalci zadovoljni z vsem, samo da se govori slovensko? Morda pa ni idej? Dobrih zgodb? Scenarijev?

Prav pred dnevi so začeli na Pop Brio vrteti novo nadaljevanko Na terapiji, v kateri nastopa cvet slovenskih igralcev, Igor Samobor, Silva Čušin, Marko Mandić ... Gre za priredbo originala In Treatment, ki je nastala v produkciji televizijske hiše HBO in ki so jo v svojem jeziku in režiji že posneli v različnih evropskih televizijskih hišah. Nadaljevanka je odlična. Sicer je dobesedna kopija originala, ampak režija je dobra, prav tako igralci, predvsem pa gre za izvrsten scenarij in idejo. Pop tv je z nadaljevanko Na terapiji pokazal svojo ambicioznost glede igranega programa. V nasprotju s TV Slovenija, ki bi morala biti tista, ki goji in vzdržuje kakovost televizijskih nadaljevank. Je logično, da nacionalka od producenta kupuje povprečen izdelek, komercialka pa odkupi dobro idejo in ustvari nadaljevanko v lastni produkciji?