Ustavno sodišče? 
Na Titovi?

Ustavno sodišče, ki je razsodilo, da Titovo ime ni primerno za ljubljansko ulico, bi prosil za mnenje v zvezi s svojim zaselkom, ki se imenuje Kolomban. Naj ime prepovemo ali ne? Imena Kolomban mi ni uspelo povsem zgodovinsko preveriti, menda pa izhaja od nekega irskega meniha, ki naj bi tu organiziral ekspedicije v svete dežele. Tako kot zdaj Američani v Irak ali Afganistan. No, in ravno iz Kolombana naj bi ladje plule proti temu čudnemu koncu sveta.

Spoštovano ustavno sodišče, pomagajte mi razjasniti nekatere stvari. Vojne za spreobrnitev nevernikov (križarske vojne) so bile nekje med letoma 1095 in 1291. Organiziral jih je papež Urban II. Potem je sultan Saladin zavzel Jeruzalem, v zadnji vojni je za kugo umrla večina križarske vojske s francoskim kraljem Ludvikom vred. Križarske vojne so bile za Evropo polom. Itd. Zdaj pa mi, spoštovano ustavno sodišče, pojasnite, ali je bil tisti irski menih, ki je ljudi pošiljal (dovažal) v nesmiselne vojne, vreden imena Kolomban?

Nedavno sem si na Cipru ogledoval trdnjavo križarjev, zelo lepo in odlično zgrajeno. Ljudje, vojaki, ki so se morali zatekati med tako debele zidove z dvižnim mostom vred, vsekakor niso mogli imeti mirnega spanja. Menih Kolomban pa jih je tja dostavljal kot bataljone slovenske vojske. Spoštovano ustavno sodišče, kako to, da Titovo ime ni več primerno za prav nič na Slovenskem, irski menih, razpihovalec vojne in vsaj posredno krivec za pogubo tisočev, pa je zapisan v moji osebni izkaznici.

Spoštovano ustavno sodišče. Pred leti se mi je zapisalo, da je treba odločitve ustavnega sodišča spoštovati – in pika! Tedanji predsednik Peter Jambrek mi je pisno čestital in še zdaj sem tega vesel. Ampak z jesenjo se zavlečeta pod kožo megla in dvomljivost, kajti Vaša odločitev o »neprimernosti« Tita ni samo pravno sporna; je nekako proti zdravi pameti.

Nihče se tu ne postavlja za Tita ali proti njemu; navsezadnje je mladim generacijam čisto vseeno, mi pa smo tudi že pozabili, kako smo pouk začenjali s pestjo ob sencu: Za domovino, s Titom naprej! Tito nima več prav nobenega čustvenega naboja, razen morda za stanovalce kakšne uličice, kjer se babnice nimajo o čem drugem pogovarjati. Sam se nisem nikoli ukvarjal s tem, po kom se imenuje moja ulica, ker je vse skupaj navsezadnje čisto vseeno. Če pa se neka urbana svojat spravi nad Tita, postane zanimivo. Mar ne?

Urbana svojat? Dobro, tudi takšne reči obstajajo, s tem se je treba sprijazniti, sodobna zgodovina mrgoli v urbani in sploh vsakršni svojatosti, vključno z misleci angleškega, francoskega in nemškega razsvetljenstva. Toda ko se v vse to vključi še kako ustavno sodišče, je malce čudno, mar ne? »Zgodbo« sem te dni preveril pri nekaterih vrhunskih ustavnih strokovnjakih. Ki jih vsi poznamo, a jih morda niti ni dobro navajati, da ne bi bil še kak nov »špetir«. Vsi pa so špice.

Odgovori na to, kaj se je bilo odločilo ustavne sodišče, so od hahljanja do zehanja in ogorčenja. Prekršil bom svoje pravilo o anonimnosti in po spominu navedel dr. Kristana, ki o odločitvi ustavnega sodišča nima najboljšega mnenja; nasprotno, ustavno sodišče naj se ne bi nikoli šlo kakršnekoli ideološkosti.

Poseganja v zgodovino. S tem se povsem strinjam: glede preteklosti ne zaupamo nobenemu zgodovinarskemu društvu, kaj šele ustavnemu sodišču! Je ustavno sodišče za to, da razsoja o ustavnih zadevah, ali o imenih ulic v Ljubljani?

Stvar bi bila komična – če ne bi bila taka. Ustavno sodišče je ena najvišjih institucij Republike Slovenije, zato se s to inštanco nikar poigravati. Če pa to sodišče odloči, da Cankarjeva ulica v Ljubljani ne more biti več tako poimenovana, ker gospod pisatelj pač ni spoštoval vseh veroizpovednih norm dotične cerkve, se je menda treba na štrbunk vreči v platonski premislek? Je treba imena vseh slovenskih ulic in trgov znova »ovrednotiti«? Kaj naj tu počne mladina, ki ji za vse skupaj ni mar, in kaj stare babnice, ki živijo samo še za (svojo) preteklost?

Poseg ustavnega sodišča v ideologijo (pravzaprav kvaziideologijo) je, blago rečeno, sporen. Ideologija je že po definiciji skupek idej, po Marxu celo sprevrnjena zavest; o tem skupku idej sprevrnjene zavesti nima pravna stroka s spoštovanim ustavnim sodiščem kaj odločati! Če se nekomu nagnete veliko ideologije v glavi – je tu že »pristojno« ustavno sodišče?

Spoštovano ustavno sodišče, načelno pa gre vendar za nekaj drugega. Ameriška ustava, kolikor jo poznam na pamet, in resolucija Združenih narodov o človekovih pravicah izrecno govorita o svoboščinah posameznikov, o pravici do svojega mišljenja in svobodnega komuniciranja. Ameriško ustavo omenjam, ker je tako rekoč za zgled skoraj vsem drugim, spisali pa so jo Thomas Jefferson & Co. Mimogrede: prijatelj Thomas je študiral pravo, vsi skupaj pa so menda bili prostozidarji. »Prosto zidati« lahko pomeni utirati pot do moderne ustave, lahko pa tudi – kot pri našem spoštovanem ustavnem sodišču – zidati neumnosti.

Če začne ustavno sodišče zapovedovati imena ulic in trgov, bi vsekakor morali zazvoniti vsi šenflorjanski alarmi, da je nekaj narobe v glavah. Se je »ideologizacija« te zaplankane družbice že tako globoko podkožila, da nam celo neki Tito škodi?

Spoštovano ustavno sodišče, drugarice i drugovi. Slovenijo bi bilo treba vrniti k modernim shemam, ne pa k ideološkim zakotjem. V kakršno je, žal, zašlo tudi ustavno sodišče. Bili smo že blizu tega, da bi se otresli ideoloških navlak, potem pa spoštovano ustavno sodišče prilomasti z neko bizarno odločitvijo o Titu. V civiliziranih družbah se ne ruši spomenikov; pusti se jih tam, kjer so, naj bodo pač pričevanje svojega časa. Če spomenik ni ravno »in«, si pač ravnodušen. Pika.

Spoštovano ustavno sodišče. Pred davnimi leti sem sedel nekje v Nišu, kjer se je naš Kristan trudil kolegom iz Srbije (vsi strokovnjaki za ustavno pravo) dopovedati, da je Jugoslavija še vedno federacija. Druga stran je trdila, da smo že konfederacija. Navsezadnje je bilo vseeno, kajti stvari so šle navzdol – kot voda vsake reke. Je pa v našem notranjem »ohišju« potreba, da se vse definira in izmeri. Zdi se, da je tu spoštovano ustavno sodišče šlo predaleč. Če bomo tako pomembno institucijo zlorabljali za trivialnosti, se bo kmalu sesul ves sistem.

Simon Bolivar, znameniti revolucionar Južne Amerike, je nameraval prenočiti v majhnem mestecu v Peruju. Njegov pribočnik je poslal lastniku tamkajšnjega hotela pismeno obvestilo, v katerem je zahteval, naj pripravijo posebno sobo, najboljšo hrano itd. itd. itd. Ko so po prihodu peljali Bolivarja v najboljšo sobo hotela, je v sosednji sobi zagledal tri lepotice. »Kdo pa so te mlade dame?« ga je zanimalo. »To pa so tri itd.,« se je nasmehnil hotelir.

Če se bo celo spoštovano ustavno sodišče ukvarjalo s Titom in tistimi rečmi iz 18., pardon, 19. stoletja, se bomo v neskončnost plazili itd. Itd. itd. itd. ¾ Tito v Ljubljani Foto Joco Žnidaršič Spoštovano ustavno sodišče, drugarice i drugovi. Slovenijo bi bilo treba vrniti k modernim shemam, ne pa k ideološkim zakotjem.