Tiskane izdaje
Danes, jutri in naslednje dni smo na vrhu ekstra kužnosti, ki bo sekala glave še vsaj dva tedna. Tja do šolskih počitnic. Potem se bo beštija potuhnila in v začetku marca, upajmo, tudi shirala.
Hja, veliko lažje bi vam bilo, če bi se novembra cepili. In bi se zdaj vsaj na tričetrt požvižgali na influenco. Pa tudi, če bi vas pičila, bi po vseh zagotovilih s priloženih navodil bistveno lažje odležali teden.
V Evropi se proti gripi cepi 46 odstotkov prebivalcev, v Sloveniji, 4,1 odstotka (bravo!) V treh ali štirih bolj prestrašenih državah (predpostavimo, da so to Nizozemci, Škoti, morda Severni Irci in podobni zdravstveni analfabeti) se cepi 75 odstotkov starejših od 65 let, v Sloveniji 11 odstotkov (odlično, Slovenci!).
Slovenci niso cepljeni, ampak to ne vpliva na cepce. Foto Leon Vidic/delo
A kaj bi se jezili na ubogo rajo. Zdravstevnih delavcev se je lani cepilo le mršavih 9,4 odstotka. Slovenska zdravstvena velepolitika zahteva od zdravstvenega osebja, da so cepljeni proti hepatitisu B, ošpicam, mumpsu in rdečkam. Koga briga, koliko jih zares umre od gripe. Kajti statistika beleži, da so ti ljudje umrli zaradi pljučnice, visoke vročine, zastoja srca. (Me res zanima, kdo ne umre zaradi zastoja srca...) V trumponazadnjaški Ameriki necepljenci v bolnišnici niti službe ne bi dobili. Ne zaradi altruistične skrbi do zdravja drugih, ampak zaradi matematike. Pacient, ki bi se morda v trump bolnišnici okužil z influenco, bi to bolnišnico spravil na kant! V Trstu, kjer so deležni zaničevanja s prezirom slovenskih zdravstvenih velemojstrov, brezplačno cepijo starejše nad 65. In se sekirajo, ker je precepljenost starejših Tržačanov to zimo »zgolj« 55-odstotna. Mamma mia dammi cento lire... (*Mama, daj mi 100 lir, ker bi kar šel v Ameriko), pravi znana ljudska iz teh krajev.
Nekaj podobnega je rekel tudi Luka, ko je bil še fantek. Tedaj ni vedel, da bo postal oblika zdravila za slovenski manjvrednostni kompleks. Odličnega fanta, športnika in človeka so predelali v sredstvo za zdravljenje potlačenih čustev. Če ga danes zvečer po kakšnem naključju ne bo po televiziji, ali kje v časopisu, bom mislil, da se je kaj hudega zgodilo našim info-strežnikom. Še konzerv ne odpiram več, ker se bojim, da bo ven skočila kakšna sardina v podobi Luke DinDonča. Postal je prva premična slovenska romarska gora, pod katero se mora slikati vsak zaveden Kdorneskače. A lahko prosim, če bi morda kdaj, sem ter tja, takole neobvezno, vsaj med prazniki, počitnicami, ob nedeljah, ali pa celo ob sončnih dneh, pustili fanta, da normalno zadiha in preživi kolikor toliko normalne dni vsaj naslednjih 20 let? Je kje kdo, ki je kdaj pomislil tudi nanj, ne samo nase?
Mamma mia dammi cento lire... prepevajo tudi Italijani, ko se vsak konec tedna tako radi vračajo v Istro. Darsovci pa jim lepijo kazni na avtocesti. Da bi plačali 110 evrov za letno vinjeto za prevoz pičlih petih ali šestih kilometrov, ne pride v poštev. Da bi plačevali vsak teden po 15 evrov za tedensko vinjeto (nekakšen prestopni vizum), se račun ne izide. Potem jih en del raje niti ne pride, največji del pa se spravi na pot po zapletenih lokalnih cestah, čez njive, dvorišča, mimo vaških pokopališč, po stezicah in kolovozih, da se le pretolčejo do Istre, pa naj bo pot še tako polna zmajev in krutih Slavov. Dars denarja od njih itak ne dobi, probleme nosijo nič krivega istrski podeželani, Trieštini ne pridejo v Piran na kalamare ali brancine... Če bi vsaj zgradili cesto, kot obljuba dela dolg do te deštre (*lepe) Istre, ne rečem. In tako raje pedaliramo vsi lepo dalje v korist lastne škode.
