Tiskane izdaje
Te dni so slavili v Cernu, ker so menda dokazali Higgsov bozon, »edini manjkajoči delec standardnega modela osnovnih delcev fizike«. Seveda smo vzhičeni. Čez leta se bo fizika spremenila in bo treba dodajati, dodajati ... Delcev za »kompletiranje« Narave bo vselej primanjkovalo, ker je vse skupaj mnogo bolj zapleteno, kot si predstavljajo v pregrešno dragem Cernu (pa še pod zemljo je ta naprava, ni na očeh davkoplačevalcev). Seveda se veselimo Higgsovega bozona, vendar bo treba raziskovati naprej, ker se kajpak nikoli ne ve, kako se bo vse skupaj končalo. Če se sploh bo.
Dan Brown v Da Vincijevi šifri, svetovni uspešnici, piše, da so v Cernu (mimogrede, največjemu pospeševalniku oz. trkalniku delcev na svetu) »pridelali« antimaterijo, ki je v stiku z materijo, kot jo smrtniki poznamo, uničujoča. To antimaterijo je nekdo ukradel in jo naposled skril pod cerkev sv. Petra v Vatikanu. Kako simbolično. V franže ne bi šel samo Vatikan, ampak celoten Rim. Seveda se je vse srečno končalo, Rim je še vedno tam, kjer je. Ampak nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da bo tako ostalo za vse večne čase človeštva.
Higgsovega bozona, na primer, ne bi niti približno primerjali s kamnito sekiro ali z lokom in s puščico; oba »izuma« zgodovinsko močno presegata možganski trust v Cernu. Pravijo, da je Higgsov bozon obet za nova spoznanja o vesolju, a je verjetno za vesolje bolje, da je takšno, kot je. Pravljično. Človeštvo si ne sme domišljati, da lahko z zapletenimi napravami, kot je Cern, prodre do samega Bistva. Ga ni. Naleteli bomo na nove in nove delce in sestavljenka ne bo nikoli skompletirana. Pravzaprav: čedalje bolj skrivnostna bo.
Tu kaže poleg kamnite sekire in loka s puščico opozoriti še na dve veliki stvari: na »pohod« na Luno, ki je bil neke vrste vnebohod hipijevskih šestdesetih, ko je bilo še vse dosegljivo. Vsaj tako se je zdelo. Vzhičeno smo zrli v velikansko raketo Saturn V, visoko skoraj kot Eifflov stolp, ko se je počasi dvigala v pravzaprav neznano praznino, nikoli namenjeno človeštvu. In seveda ne kaže pozabiti »atomske dobe«, hladne vojne, ki se je začela v teh julijskih dneh 1945 (16. julija), ko so Američani v Nevadi razstrelili prvo atomsko bombo. Že mesec dni pozneje nad Hirošimo.
Nekega lepega dne smo malce žurirali v Brooklynu, potem pa je bilo treba iti domov. Na Manhattan. Sheridan Sq., Grove St. 8. Spraševal sem, kateri vlak podzemne železnice, in vsi so mi odgovarjali: E-train. Pol ure sem porabil, da sem se spomnil razlike med našo in angleško izgovorjavo črke E, medtem je šlo mimo že vsaj petnajst E-vlakov. Naposled sem bil spet na Manhattnu. Čemu je to (pol)pomembno? Ker je bil Manhattan poleg nebotičnikov (izvrsten primer tedanje arhitekture v New Yorku je v Ljubljani) tudi projekt prve atomske bombe.
Do tega se ni prišlo z E-trainom, temveč z milijardami dolarjev, kar je bil morda največji ameriški znanstveni in kajpak vojaški projekt vseh časov. Za znanstvenike in vojake so postavili mestece Los Alamos, bombe pa so nato razstreljevali v Nevadi. Vodja tega silno dragega projekta je bil Oppenheimer, sicer rojen v New Yorku, toda sin nemških priseljencev. Kot ustvarjalen jedrski znanstvenik se je ukvarjal s kvantno teorijo in kozmičnim žarčenjem (to je menda tisto migotanje, ki ga vidite na televiziji, a nisem čisto prepričan). Zaradi moralnih in drugih razlogov je nasprotoval izdelavi vodikove bombe, zato je bil osumljen domnevne naklonjenosti komunizmu; 1953-54 se je znašel celo v preiskavi ter izgubil vse položaje. Desetletje pozneje ga je John F. Kennedy rehabilitiral.
Znanost je seveda odvisna predvsem od vojaške industrije in iluzorno si je predstavljati, da je prezadolžena Evropa, skupaj s Slovenijo, vlagala v Cern milijarde, da bi se česa naučila iz atomske fizike. Da bi dokazala neki delec. Je Cern potemtakem odgovor prenapihnjeni Ameriki in napenjanje evropskih mišic? Težko je kaj reči, vsekakor pa so se pred kratkim hudo »zarekli«, ko so izračunali, da so nevtrini hitrejši od svetlobe. Nekaj senzacionalnega so pač morali pokazati.
Pravzaprav ni problem v fiziki delcev, je v metafiziki. Če se oklepamo kvantne fizike, dosopihamo do čudnih svari: delec, ki ga spustiš skozi indikator, se bo enkrat vedel kot delec, drugič kot elektromagnetno delovanje, odvisno od »lastne presoje«. Kajti delec zazna, ali je »kontroliran« ali ne. Bogseusmili, možganov nimajo le ljudje in kokoši.
Zdi se, da je slovenska politika nekakšna mineštra bozonov, radioaktivnosti in kvantne fizike s svojimi čudesi. Bozoni, najtežji delci, so med nami, vsak dan so na televiziji. In ni jih bilo treba narediti v Cernu, menda imajo vsi svoje mame - ali pa vsaj dva očeta. Pred jesenskimi predsedniškimi volitvami bo začel delovati trkalnik, slovenski Cern, ki bo vse te delce pognal drugega proti drugemu, in potem bomo dobili žup'co, kakršna je bila na začetku vesolja. Slovenija ne potrebuje Cerna; Slovenija je Cern. Pa ne ravno globoko pod površjem.
Je Slovenija še vedno nekje v fiziki ali je v metafiziki?
Smo v fiziki delcev ali elektromagnetnega valovanja? Politični in ekonomski položaj sta kot nasedla ladja, opozicije pa od nikjer. Je čisto pahorjanska, samouničujoča, vključno s predsedniškimi volitvami, ki jih bo politik z največjim egom (Pahor) uničil v prid desnice. Pahor je produkt trkalnice v Cernu. Je Higgsov bozon. Bozonček. In ker je uradni kandidat SD za predsednika države, ne vem, kam naj se odselim. Na Papuo Novo Gvinejo? Ali pa gre stranka v kolektivni samomor?
Friedrich Nietzsche je hrabro napovedal, da bo krščansko etiko obrnil na glavo. Začel je skromno, z razglasom, da je bog mrtev. Bog mu je vrnil milo za drago, tako da je po stenah stranišč v univerzitetnih mestih - razglasil Nietzschejevo smrt. Smrt boga je za Nietzscheja pomenila, da je zahodna kultura prerasla metafizične razlage sveta, s tem pa tudi krščansko etiko. Krščanstvo je imenoval »čredna morala«, saj uči nenaravno etiko - da ni dobro biti alfa samec, ki obvladuje čredo. Na mesto krščanske etike je postavil vitalistično etiko moči in jo poimenoval volja do moči.
Pozneje, pravita Thomas Chathart in Daniel Klein, so Nietzscheja krivili za vse - od nemškega militarizma do kislega zelja. Problem nemške hrane pa je v tem, da si, ne glede na to, koliko poješ, uro pozneje lačen oblasti.
V čem je problem hrane na Slovenskem?
