Tiskane izdaje
Prejšnji teden je približno sto ljudi v središču mesta več ur čakalo v vrsti za novo različico iPhona. Tanjši, večji, kaj pa jaz vem. Ponudnik telefona je, kot je sam zapisal in tudi slikovno pokazal na Twitterju, za čakajoče poskrbel s toplimi napitki in prigrizki.
Od približno stotih čakajočih jih je, pravijo, iPhone petko tisto zgodnje petkovo jutro dobilo 21. Seveda so socialna omrežja eksplodirala od zgražanja nad »ovcami«, »psihopati«, »kreteni«, ki so se v vrsto dejansko postavili že en dan prej, da bi dobili še tanjši, še večji, še kaj pa jaz vem, iPhone.
S fotošopiranim fotografijam ovc v Applovih prodajalnah pa vrsti videoparodij na to temo in norčevanjem iz norčkov kar ni bilo konca. No, »ni bilo konca« je mišljeno v relativnosti današnjega dojemanja časa. Približno dva dni so se revolucionarji na Facebooku in Twitterju norčevali, potem je seveda vse potihnilo. Tako pač je pri nas, nič takšnega.
Skratka. Začela sem razmišljati. O vseh ljubljanskih vrstah, ki smo jim priča v kotlini. O mešanju prvega in tretjega sveta na površini nekaj kvadratnih kilometrov. Tako, kot so na primer tisto četrtkovo noč na Čopovi taborili junaki in njihove težave prvega sveta, delavci iz Hrvaške in Bosne, svojo vrsto skoraj vsak dan vijejo pred nemškim veleposlaništvom. No, s to razliko, da jim med čakanjem na vizum za delo v Nemčiji nihče ne prinese toplih rogljičkov in buhtečega kakava. Saj ne vem, kaj zares so za malico dobili iPhonovci, ampak predstavljam si, da je bilo kaj takšnega.
Ko smo o ljubljanskih iPhonovcih pametovali na Facebooku, je prijatelj opozoril še na eno vrsto: »Eni čakajo na iPhone, drugi pa na dozo metadona«. Jap, res je. Tudi pred zdravstvenim domom na Metelkovi se pogosto vije vrsta. Tam ravno tako ne dobijo rogljičkov, dobijo pa metadon naravnost v žilo. No, skoraj.
Še ena vrsta se je vila ta teden, in sicer v ponedeljek. Tista, polna študentov, ki so pred potniškim centrom LPP čakali na mesečne vozovnice za vožnjo z avtobusom. Tudi tam niso delili rogljičkov, sem prepričana.
Vrstam smo priča tudi pred vrati bank vsak začetek meseca v času penzij. Pa pred trgovinami zgodaj zjutraj, ko upokojenci še pred odprtjem čakajo, da bodo lahko izkoristili svoj upokojenski popust, ki ga potrebujejo še bolj kot kdaj prej. Opazila sem še eno, tisto, ki se zgodi eno uro pred zaprtjem trgovine. Ja, tisto, ki se zgodi, ko se cena kruha ob koncu dneva zniža za polovico.
Stojimo torej v vseh teh vrstah vrst, stari in mladi Ljubljančani, ovce in krave, študentje in upokojenci. Stojimo v vrsti in čakamo. Na cenejši kruh, mesečno vozovnico, vizum ali iphone. Vseeno pa se mi zdi, res se mi zdi, ne hecam se, da bi znalo biti med tistimi, ki čakajo na kruh, precej staršev tistih, ki so prejšnji teden čakali na iphone. Jap, jap, jap, tako zelo sprevržena je naša realnost.
