Tiskane izdaje
Sreča ni v denarju,
ampak v njegovi količini ... (novodobni ruski rek)
American Colony Hotel v Vzhodnem Jeruzalemu je nekakšna topla oaza miru in tihega razkošja na večno nemirnem Bližnjem vzhodu. Čudovita orientalska arhitektura, svetlo dvorišče z majhno žuborečo fontano, limonovci, vonj po metinem čaju ... V ta košček jeruzalemskega raja, ki sta ga pred več kot stoletjem začela ustvarjati Horatio Spafford, mladi odvetnik iz čikaškega predmestja Lake View, in njegova norveška žena Anna, kasneje pa je k njegovemu razvoju nekaj malega prispeval tudi Baron Ustinov, lastnik Park Hotela v Jaffi in ded Petra Ustinova, so radi zahajali mnogi znameniteži z vseh vetrov: Marc Chagall, Graham Greene, Saul Bellow, John Le Carré, Peter O'Toole, Carl Bernstein, Joan Baez ... In številni politiki. Tudi nekdanji britanski premier Tony Blair, ki si je tod, ko je postal posebni odposlanec bližnjevzhodnega kvarteta, omislil celo svoj štab. Toda zadnje čase v vzhodni Jeruzalem ne prihaja prav pogosto. Uradno iz varnostnih razlogov...
Odločitev kvarteta (sestavljajo ga Združeni narodi, ZDA, Evropska unija in Rusija), da bo prav Tony Blair njihov posebni odposlanec na Bližnjem vzhodu, je bila milo rečeno nenavadna. Nekdanji britanski premier, ki se je z Downing Streeta odselil pred dobrimi štirimi leti, je bil namreč najzvestejši ameriški zaveznik v zdaj že desetletje dolgi, nezakoniti vojni proti terorju. Še včeraj je z bombami zasipal Afganistan in Irak, potem pa naj bi tako rekoč čez noč poskrbel za mir v Palestini, kjer se konflikt vleče že desetletja. Nesmisel nad nesmisli. Kot da bi krvoločno lisico poslali delat red v kokošnjak ...
Paulo Coelho pogosto opozarja, da je Tony Blair vojni zločinec in da bi zato moral končati v Haagu. Na mednarodnem kazenskem sodišču. Vendar priljubljeni brazilski pisatelj še zdaleč ni edini, ki bi Blaira poslal pred sodnike. Tako razmišlja tudi eden najuglednejših britanskih generalov, sir Michael Rose. Zdaj že upokojeni častnik je pred časom izjavil, da bi morala biti Chilcotova komisija (ta je preiskovala britansko vpletenost v vojno v Iraku) pravzaprav le prvi korak do sodnega procesa, ki bi se za nekdanjega britanskega premiera lahko končal tudi z obtožbo za vojne zločine ...
Tony Blair se je seveda zagovarjal pred Chilcotovo komisijo, toda tudi takrat ni mogel iz svoje kože. Odločitve o britanskem vstopu v vojno ni obžaloval, zaradi česar si je prislužil ostro grajo canterburyjskega nadškofa Rowana Williamsa, ki je na predavanju o velikem ruskem pisatelju Fjodorju Dostojevskem pred časom dejal, da je Tony Blair zagotovo najbolj »nedostojevljanski tip« v Britaniji. Junaki Dostojevskega so mu všeč zato, pravi, ker znajo izprašati svojo dušo. Tony Blair tega očitno ni sposoben storiti. Zato noče in ne zna priznati krivde za vojno, ki je bila po nadškofovem mnenju velika politična napaka.
Napak je vedno več. Na dlani je, da Blair vloge mirovnega odposlanca ne opravlja pošteno. Gaza, ta največji zapor pod milim nebom, ga v glavnem ne zanima. Ko je izraelska vojska krvavo udarila po njej, sploh ni zahteval takojšnje ustavitve ognja. S tem je dokazal, da se tudi pri tem svojem poslanstvu zateka k politiki dvojnih meril. Za Izrael uporablja drugačne standarde kot za žrtve izraelskega terorja. V primeru Gaze se je odločil za politiko čakanja. Noče se zameriti ne ameriškim ne izraelskim prijateljem. Tudi zato je bil v Gazi vsega dvakrat.
Oxfordski profesor Avi Shlaim, pisec izjemne knjige Israel and Palestine, trdi, da Tony Blair Bližnjega vzhoda preprosto ne razume. Bistvo tragičnega konflikta med Izraelci in Palestinci namreč ni varnost Izraela, kot nenehno poudarjata vladi v Washingtonu in Jeruzalemu, ampak pravica Palestincev do samostojnosti in svoje države. Temeljno poslanstvo kvarteta bi torej moralo biti prisiliti Izrael, da Palestincem prizna to pravico. Pravico živeti svobodno in dostojanstveno. Toda tega nihče ne počne. Zato je četverica – in kot njen del kajpak tudi Evropska unija – v bistvu sokriva za politicid nad Palestinci, kot je zdajšnje dogajanje že pred časom označil izraelski sociolog Baruch Kimmerling. Gre namreč za načrtno zanikanje pravice do političnega obstoja palestinskega naroda. In to na svoji zemlji.
Naravnost groteskno je, da takšno politiko podpira mirovni odposlanec, ki bi se ji moral v bistvu najbolj ogorčeno upirati. Toda v takšnih miselnih vzorcih pač operira Tony Blair. Februarja leta 2009, ko so Palestinci v Gazi še vedno preštevali in objokovali svoje mrtve, žrtve vojaške operacije, med katero so Izraelci načrtno uničevali šole, bolnišnice in mošeje, je Tony Blair brez vsakršne zadrege sprejel milijon dolarjev vredno nagrado telavivske univerze, ki so mu jo podelili za »izjemno modrost in daljnovidnost, za velik moralni pogum in vodenje«. Profesor Avi Shlaim je tedaj izjavil, da je bila ta absurdna nagrada očitno svojevrstno priznanje Blairu za njegov molk o neprestanih izraelskih zločinih proti palestinskemu narodu.
Z njim se strinja tudi laburistični poslanec Paul Flynn, sicer član britanske delegacije v parlamentarni skupščini Sveta Evrope, ki je v Strasbourgu brez dlake na jeziku dejal, da je Tony Blair prav neverjetno naklonjen izraelski strani. In začuda ga nihče ne vpraša, ali sploh pozna arabska stališča do izraelsko-palestinskega konflikta. Ali sploh pozna bistvo problema?
Ne! Če bi ga poznal, bi vedel, da gre v tej zgodbi pravzaprav že ves čas za odnos med okupatorjem in žrtvijo. Za nekakšno načrtno kolonizacijo zasedenih ozemelj. »Če seštejete vrednost zemlje in vode, ki so jo vzeli zastonj, se izkaže, da pravzaprav sami poravnavamo račune za nezakonita židovska naselja, zgrajena na naši zemlji. Da sami vzdržujemo izraelsko okupacijo Zahodnega brega,« mi je v Ramali bridko potožil Nabil Šat, eden glavnih palestinskih pogajalcev. Prav on je pred nekaj tedni zahteval, naj kvartet odstavi Blaira, saj da ta že dolgo ni več pošten mirovni posrednik. »Obnaša se kot izraelski diplomat, ki vztrajno prodaja njihovo politiko!« je bil odločen Šat.
Toda nad Tonyjem Blairom zdaj ne negodujejo več le Palestinci, ampak vse bolj tudi britanska javnost. Izkazalo se je namreč, da nekdanji premier svoje diplomatske misije vse pogosteje izkorišča za sklepanje poslov. Stvari so zašle tako daleč, da pravzaprav nihče ne ve povsem natančno, kdaj Blair nastopa kot mirovni posrednik in kdaj kot biznismen.
In zdi se, da tudi sam ne loči med svojo javno funkcijo in zasebnimi interesi. Dopoldne je namreč diplomat, popoldne pa se z istimi ljudmi pogaja o financah. Denar ga je popolnoma zaslepil. Do te mere, da posle sklepa tudi z najtršimi diktatorji. Svetoval je celo padlemu Moamerju Gadafiju, s katerim sta se po njegovem odhodu z Downing Streeta sestala najmanj šestkrat. Dvakrat je v Tripoli potoval z zasebnim letalom, ki ga je plačala Gadafijeva družina. To je potrdil tudi Saif al Islam, diktatorjev sin, ki bi ga zdaj radi spravili pred mednarodno kazensko sodišče.
Nedavna dokumentarna oddaja na britanskem Channel Four je javnosti razkrila doslej manj znano podobo Tonyja Blaira. Ujela ga je globoko v konfliktu interesov, iz katerega nikakor ne bi smel odnesti cele kože. Dejstvo je, da za svetovanje in posle, ki jih sklepa prek svojih firm, ena takšnih je denimo Tony Blair Associates (TBA), zasluži po več milijonov, morda celo več deset milijonov funtov na leto. Koliko, ne ve nihče, saj so ti posli sila netransparentni, opozarja Robert Palmer iz organizacije Global Witness. Še posebej ga seveda zanima prav Bližnji vzhod, kajti tam je največ denarja, je izjavil eden od njegovih sodelavcev. Za svetovanje ga je denimo najela kuvajtska vladarska hiša. Svetuje tudi južnokorejski družbi UI Energy, ki živahno posluje z iraško nafto. Zdaj ga je v podobne svetovalske posle zvabil še kazahstanski predsednik Nursultan Nazarbajev, eden najtrših srednjeazijskih voditeljev.
In služi kajpak tudi na račun Palestincev. Pred dvema letoma naj bi od Izraela izsilil ustrezna dovoljenja za Wataniyo, družbo, ki z mobilno telefonijo oskrbuje palestinska ozemlja. Toda kasneje se je pokazalo, da pri tem poslu ni šlo za humanizem. Solastnica Wataniye je namreč katarska družba Qatar Telecom, ki je pomembna stranka ameriške banke JP Morgan, kjer nekdanji britanski premier za svetovanje pobere dva milijona funtov na leto ...
Tony Blair je torej politik, ki je nenehno na prodaj. Pri tem seveda ni edini. Že dolgo pred njim je na podobna (Gazpromova) pota zašel nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder. V družbi Carlyle Group so se prodajali George Bush st., James Baker in John Major. V Kazahstan vleče Romana Prodija, nekdanjega avstrijskega kanclerja Alfreda Gusenbauerja in nekdanjega poljskega predsednika Aleksandra Kwašniewskega.
Na dlani je, da se novodobni politiki ne zmorejo upreti mamljivemu petju siren denarja in profita. Homerjevega Odiseja jim v antiki ni uspelo pogubiti. Mnogi današnji voditelji nimajo njegove moči. Sodobne finančne sirene so jih z vabljivimi šopi bankovcev z neznosno lahkoto hudobno zvabile med bridke vrtince krize in vojn. Zaradi svoje požrešne lahkomiselnosti so med te smrtonosne krizne čeri za seboj povlekli ves svet. In poti v zatišno zavetje še ni videti.
Iz Sobotne priloge
