Tiskane izdaje
V resnicije poučno, ko ti umre telefon. Telefonsko kartico oživiš v drugem telefonu, a ta novi (ponavadi začasni) telefon ni čisto tvoj. Vem iz lastne izkušnje. Tako kot mi je jasno, da bom prisiljena odkrivati sodobni svet telefonije z novim telefonom. A do takrat se moram še odločiti, kakšen telefon potrebujem: bom postala moderna in vedno povezana s telefonom na dotik? Ali pa bom ostala pri preverjenih, a verjetno predpotopnih napravah, s katerimi predvsem telefoniraš? Ja, tole s telefoni malce spominja na tiste resne osebne opredelitve oziroma stališča do vere, vegetarijanstva ali gejev.
Najbolj zanimivo pa je, da je mrtev telefon kot časovna kapsula. Ko ti umre telefon, se lahko zgodi, da se vrneš v svojo preteklost. Mene je telefon prestavil v leto 2007: s telefonskimi številkami in sporočili. Številke, ki sem jih dodala po tem letu, so izginile v telefonskem vesolju. Ni jih več. A ker sem optimist, je sedaj življenje še bolj zanimivo kot običajno: veliko klicev je pravih presenečenj.
Kakšna reč, povezana s telefonsko časovno kapsulo, pa se te tudi dotakne. Verjetno ni slučaj, da je bilo zadnje shranjeno sporočilo, seveda iz leta 2007, od Klavdije. Kratka, a vesela vsebina od ženske, ki je več kot leto dni pokojna in ki je - to sem večkrat ugotovila, ko sem se z različnimi ljudmi pogovarjala o njej - pustila tako velik pečat v teh krajih. Ja, Klavdija Kraus je v mestu ob Rinži odprla Klub mladih Kočevje in nas - tako toplo odprta in zagnana - spremenila. Potem pa odšla.
A lekcija verjetno ni v tem, da se je po vsem tem času še vedno spomnimo. Zdi se mi, da je poanta drugje: v tako majhnih okoljih, kot je Kočevska, v resnici šteje vsak posameznik. Če ta posameznik dela v dobro skupnosti, je še toliko bolj pomemben. Ker dokazuje, da se stvari da spreminjati. Vsakodnevno jamranje pač ne pripelje nikamor. Ne tu, na podeželju, in ne v urbanih sredinah.
Zato tudi ne razumem, da nikogar od ljudi, ki imajo v rokah škarje in platno, ni zaskrbelo dogajanje v začetku tega meseca. Prvi dan oktobra, torej v enem samem dnevu, so v Kočevju zaprli tri lokale: kavarno, drogerijo in mesnico. Kavarna ni neka obrobna kavarnica, ampak osrednja mestna Kavarna sredi mesta. Denis, ki jo je nazadnje vodil, je obupal, ker je občina dvignila najemnino. Nihče z občine se ni pogovoril z njim, da bi morda poiskali rešitev. Kot da usoda posameznika za ljudi z občine Kočevje sploh ni pomembna. In je zaprl, kavarno pa bo prevzel nekdo drug.
Isti dan so zaprli drogerijo preko ceste. Lokal, prav tako v centru mesta, ki je ponujal tudi reči srednjega in nekoliko višjega cenovnega razreda, je prazen. Dve zaposleni sta odšli med brezposelne, ena ima delo v Grosuplju. A kot da se vse to ne tiče nikogar. Ljudje, ki so zaposleni na občini Kočevje in tisti, ki smo jih izvolili, da skrbijo za to skupnost, tega sploh ne zaznajo. Oni se kot majhni otroci pričkajo v peskovniku.
