Tiskane izdaje
»Od izbruha finančne krize so v ZDA zaprli okoli 500 bank, danes so tamkajšnje banke v boljšem položaju kot pred krizo in ameriška država je z njihovim prestrukturiranjem zaslužila,« je pred počitnicami v enem od intervjujev ugotavljal prvi človek evropskega kriznega sklada ESM Klaus Regling.
Osupnilo ga je, da je bila v območju evra zaprta le ena banka, razvpita Laiki, ki je morala zapreti vrata med dramatičnim spomladanskim spopadanjem s krizo na Cipru.
Kritiki, kakšen Wolfgang Münchau, raje govorijo o bančnih zombijih v območju evra, ki ne morejo preživeti na trgu, ne financirajo gospodarstva in imajo v bilancah tako toksične papirje kot slaba posojila. Skupno bi menda potrebovali več sto milijard evrov kapitalskih injekcij. Ker ne morejo posojati denarja podjetjem, povzročajo kreditni krč, ki najbolj hromi gospodarstvo na jugu stare celine. Napovedujejo japonsko desetletje, dolgo stagnacijo. V začaranem krogu se položaj bank in gospodarstva še slabša.
Pet let po vrhu finančne krize, bankrotu Lehman Brothers 15. septembra 2008, ki ga država ni hotela rešiti in je zato postal prelomnica, Evropa glede pravega spopadanja z bančno krizo, še ni naredila odločnih korakov. Članice EU so v kriznih letih, do konca leta 2011, namenile bankam 1615,9 milijarde evrov, največ za jamstva (1085 milijard) in kapitalske injekcije (322 milijard). Ponekod, v Belgiji, denimo, so banke pospešeno vračale denar državam, da so se znebile pogojev. Drugod se je s težkimi odločitvami zavlačevalo, kriza se je še poglabljala.
»Z bančno unijo zamujamo,« je ugotavljal Regling. Pri največjem projektu območja evra, ki med drugim predvideva skupna pravila za sanacijo in likvidacijo bank, se še vedno lomijo kopja med ključnimi akterji. Gotovo je, da bo prihodnje leto pri ECB zaživel centralni nadzor bank. Pregledano bo njihovo drobovje, nato bo sledilo ukrepanje. V skrajnem primeru bodo krizne banke lahko dobile neposredne kapitalske injekcije iz ESM. Cilj je presekati usodno povezavo med bankami in javnimi financami.
Kako uničujoč je lahko vpliv propadajočih bank, je pokazal primer Španije. In v manjšem obsegu ga lahko opazujemo v Sloveniji. Z novo ureditvijo bi bil bančni sektor postavljen na bolj trdne temelje. Banke bi se lotile svoje temeljne naloge – financiranja gospodarstva. Da bo bančna unija zaživela v praksi, bo območja evra moralo premagati še politične blokade. Severne države nočejo privoliti v vlogo reševalca kriznih bank v sredozemskih deželah. Bi bavarski varčevalec lahko jamčil za vlogo v neki andaluzijski banki?
Na podlagi dosedanje bitke z bančno krizo je bolj ali manj očitno novo vodilo – bankirji se bodo morali reševati predvsem sami in davkoplačevalci bodo morali priskočiti na pomoč le v skrajnem primeru. Tako kot je bil pri reševanju Grčije pred poldrugim leto prekršen tabu (upniki so se morali odpovedati delu terjatev do Aten), je Ciper prvič pokazal, da vloge večjih varčevalcev niso stoodstotno varne. Sistem je zasnovan tako, da se šok, kakršen je sledil propadu Lehmana, ne bi ponovil.
Model, po katerem davkoplačevalci pridejo na vrsto šele, ko svoj delež plačajo lastniki deležev, obveznic in večjih hranilnih vlog (nad 100.000 evrov), je s predlogi bančne unije postal uradna doktrina. Tudi banke so se morale začeti zavedati, da za njihove napake in tveganja ne bodo več plačevali (le) davkoplačevalci. Naslednja faza bo zapiranje tistih, ki na trgu ne morejo preživeti. Ni čudno, da je med Brusljem in Berlinom največ razprav glede tega, kdo bo lahko v kateri fazi odločil, da mora banka zapreti vrata.
