V športu levih in desnih ni

Ob izboru predsednika smučarske zveze je bilo veliko napisanega o politični pripadnosti »diplomata« Tomaža Kunstlja, češ da bo kot kader desnega dela vladajočega razreda lažje pridobil denar kot mož iz baze - »poslovnež« Primož Ulaga. Veliko je bilo govora tudi o »rdečih«, češ da ne želijo sprememb oziroma zadržati starih odnosov. Nisem zasledil sicer s kom, vendar to navsezadnje niti ni pomembno. Glavno je, da so iz ozadja mešali štrene. Po zmagi še vedno ne vem, katera linija je zmagala, vem pa, da bo obstoj Ulage močno odvisen v prvi vrsti od ljudi, ki želijo ohraniti »status quo«, kot pa od naprednjakov.

Delitev na leve in desne je zanimiva stalnica v slovenskem športu ne glede, za katero športno panogo gre. Ob vsakem izboru je na tapeti tema o »rdeči trdnjavi«, stricih iz ozadja. Glede na politično stanje v državi me ne čudi, kajti delitve na leve in desne oziroma črne in rdeče so temelj vsega političnega delovanja. Všeč mi je bila Kunstljeva relativizacija tega spopada na skupščini, češ da ima z levo in desno stranjo vedno težave, medtem ko nogomet igra z levico, palice za golf pa ima desne ... Ko sem poslušal, da je »desni«, sem najprej pogledal, ali ima morda dve desni nogi. Ko je razlagal svoj pogled na smučarsko zvezo, ga ni zaneslo na nobeno stran. Takih, ki imajo dve levi ali dve desni nogi in po nobenemu zakonu fizike ne bi mogli korakati po sredinski liniji kompromisov, je v Sloveniji odločno preveč. So kot rakovice. V športu tudi na stolčkih oziroma naslanjačih političnim delitvam ni mesta. Poznamo le dobre in slabe, uspešne in neuspešne, zmagovalce in poražence ter tiste, ki želijo pomagati.

Ko sem se spraševal, kako bi lahko morebitne delitve vplivale na šport, sem ugotovil, da navsezadnje niti ni pomembno, kdo je iz kakšnega političnega tabora. To lahko utemeljim z raziskavo, ki so jo pred leti opravili na univerzi v New Yorku. Znanstveniki so z opazovanjem možganov, merjenjem električnih impulzov na elektroencefalografu ugotovili, da so svobodoumna (liberalna) in staromodna (konservativna) politična prepričanja nevrološko utemeljena, bržčas pa tudi genetsko oziroma nasledno povezana. Prav tako so ugotovili močno povezavo med političnim prepričanjem in nekaterimi osebnostmi lastnostmi. Konservativci so si prizadevali ohraniti uveljavljen sistem in so bili bolj dosledni in vztrajni pri odločanju. Liberalci so na drugi strani kazali večjo strpnost do nejasnosti in kompleksnosti ter se, kljub občutljivosti, laže prilagajali nepričakovanim okoliščinam. Za nekatere so liberalci sicer spretnega uma, a se ne držijo svojega prepričanja, za druge pa konzervativci težki in trmasti. Skupno obema pa je bilo, da politična naklonjenost ni samo svojevrstna mešanica kompleksnih bioloških in kulturnih vplivov, ampak je povezana tudi s temeljnimi razlikami v načinu obdelave podatkov oziroma informacij. Končna temeljna ugotovitev pa je bila, da liberalci niso nič boljši od konservativcev, odvisno pač od pogleda oziroma zornega kota.

Delo predsednika, pa ne samo smučarske zveze, je brez političnih predsodkov, ki samo mečejo slabo luč na šport, treba ocenjevali z najbolj žlahtnimi športnimi vrlinami, kot so poštenost, delavna etika, razumevanje, kolegialnost, ponos, disciplina, spoštovanje in seveda profesionalnost. Ulagovemu volilnemu sloganu »šport je treba vrniti športnikom«, bi vendarle dodal nekoliko modificirano Kennedyjevo misel »šport je preveč resna stvar, da bi jo prepustili le športnikom«. Profit oziroma zaslužek, ki je vodilo modernega športa in športnikov, žal, prinaša toliko stranpoti, korupcijo, oportunizem in drugih deviacij, da nikomur ne moreš 100-odstotno zaupati. Pa naj si bo še tako »prepričljivo pošten«.

Vito Divac