Valilnice skrajnih idej

Ena od tem, ki so zaznamovale kampanjo pred evropskimi volitvami, tako pri nas kot v drugih državah članicah, so bile nedvomno migracije. Hkrati pa so se potrdile napovedi mnogih analitikov: vodstva desničarskih populističnih strank so precenila pomembnost tega vprašanja pri volivcih.

V Sloveniji je to očitno. Strankam desnice ni uspelo ustaviti padajočega trenda podpore (dobre štiri odstotke in en poslanec manj kot pred petimi leti), s prednostnimi glasovi pa so si izvolitev priborili njeni najbolj sredinski predstavniki: od štirih slovenskih poslancev EPP lahko le o enem rečemo, da se je pridružil orbanistični liniji, pa še ta kaže njen najzmernejši obraz.

Pri SDS zmaga Tomčeve pa tudi Bogovičeva ponovna izvolitev lepo pričata, da so volivci nagradili najbolj uravnovešene politike – ravno tiste izjeme znotraj orbite največje stranke v desnici (in v državi), ki se niso pridružili nebrzdani protimigrantski demagogiji.

Na dan je torej prišel zanimiv »razredni« razkol znotraj desnice. Razkol med skrbmi in prioritetami desnosredinskega volilnega telesa na eni strani ter ideološkimi obsedenostmi aktivistov in njihovih »medijskih aparatov« na drugi. Dinamika, ki smo jo doslej poznali predvsem na levici, se je razširila na desnico.

Tako kot se problemi, s katerimi se v svojih »salonih« ukvarjajo »kaviarski socialisti« (če uporabim priljubljeno in nekoliko oguljeno karikaturo levičarskih intelektualcev), precej razlikujejo od stvarnih težav in upov trboveljskih ali velenjskih volivcev, tako se tudi problemi, s katerimi se na spletnih forumih in v pogovornih oddajah politično obarvanih televizij ubadajo ideološki bojevniki desnice, precej razlikujejo od problemov, ki skrbijo povprečne volivce desno od sredine.

Razlika je, da imajo levičarski intelektualci in aktivisti lastne sfere delovanja (v prevladujočih medijih, kulturi, akademskem svetu itd.) in lahko zato ohranjajo določeno mero avtonomije do političnih strank, medtem ko so njihovi kolegi na desnici teh oropani – še veliko bolj, kot to velja po zahodnem svetu. Zato poleg običajnih slabih lastnosti intelektualcev (ki jih dobro poznam, ker jih imam tudi sam) mnogi od njih kažejo nezdravo raven resentimenta, hkrati pa so potisnjeni v odvisnost od političnih strank. To dela stranke bolj ideološke, njih same pa manj avtonomne.

Oceno je treba vzeti cum grano salis – popravek potrebuje na obeh straneh. Avtonomija, ki jo leva »inteligenca« uživa v odnosu do strankarske politike, je relativna. Vezana je na zloglasne »piškotke«, kot jih je pred leti v posrečeni in strupeno kritični kolumni opisal Blaž Vodopivec: na ponotranjene tabuje, samocenzuro in nagonsko prepoznavanje tem, kjer je njihovo mnenje zaželeno, in tistih, v katere ni pametno drezati.

Poleg tega je v intelektualnem svetu levo od sredine prisotna globoka generacijska shizma, ki je tesno povezana z različnim dostopom do sredstev gmotnega in kulturnega kapitala. Oziroma, rečeno drugače: z dejstvom, da mlajši od štirideset let živijo v kapitalizmu, njihovi starejši kolegi, ki še vedno držijo vzvode v večini relevantnih izobraževalnih in kulturnih ustanovah, pa ne. Dejstvo, ki pride na dan ob vsakem škandalu okoli upravljavske diletantskosti Društva slovenskih pisateljev in vsaki peticiji, ki svari pred kvarnimi vplivi angleščine. Gospodarska konjunktura je nekoliko omilila ta generacijski razkol.

Obe skupini zdaj sobivata v neenakih razmerah v krhkem paktu, ki spominja na koalicijo med Levico (politično predstavnico te mlajše generacije) in strankami vladnega petorčka: prvi stojijo pred vrati, se borijo za vsako drobtinico in čakajo na svoj trenutek, drugi se poskušajo na besedni ravni čim bolj prikupiti svojim mlajšim kolegom, na ravni dejanj pa čim bolj odlašati s sestopom z oblasti.

Tudi na desnici so razmerja veliko bolj zapletena kot pred leti. Vsaj od volitev 2014 se je desno od sredine razvil raznolik medijski ekosistem; nesporna moč, ki jo v njem uživa SDS, nas ne sme zavesti v zmoto, da gre za idejno monolitski prostor. Ravno nasprotno. V zadnjih petih letih lahko opazujemo neprikrito rivalstvo med vodstvom SDS in tednikom Reporter, ki mu je uspelo izboriti si samostojno pozicijo, jasno zasidrano v desno ideološko sfero, obenem pa enako kritično do vseh strank na desnici.

V medijih, ki delujejo znotraj katoliških krogov, lahko že dlje časa spremljamo zanimive in prepotrebne polemike, predvsem glede perečega vprašanja spolnih zlorab med duhovniki pa tudi glede odgovornosti za finančni polom mariborske nadškofije. Nekateri od teh medijskih projektov so tesneje vezani na določene politične skupine kot drugi – a na splošno lahko rečemo, da se notranja nazorska diferenciacija veča tudi na desnici, z njo pa tudi prostor avtonomije, ki jo pišoči posamezniki uživajo v odnosu do političnih strank.

Toda polarizacija in fragmentacija v medijsko-intelektualni sferi sta v najboljšem primeru mešana blagoslova. Že res, da pripomoreta k »bogatejši ponudbi na trgu idej«, toda hkrati spodbujata manihejsko mrzlico, ki intelektualce zapeljuje v prepričanje, da je njihova naloga množična proizvodnja argumentov, s katerimi naj »njihove« stranke pobijajo ideološkega sovražnika. Surova politizacija vprašanja migracij je tipičen primer. Napačno bi bilo misliti, da se je rodila le v kabinetih neke politične stranke: brez pomoči medijskih in intelektualnih podpornikov bi le stežka dobila sedanje razsežnosti.

Podobno kot v tridesetih letih je intelektualna in medijska sfera zaradi specifičnih socioloških značilnosti postala valilnica skrajnih idej, ki pronicajo v družbo in javno razpravo delajo vse bolj shematično. Toda čeprav se na trenutke zazdi, da so rezka poenostavljanja ideoloških prenapetežev že povsem preplavila javni diskurz, ne smemo pozabiti, da je družbena stvarnost vedno zapletenejša od manihejskih sloganov. In veliko zanimivejša.
---------------------------------------------------------------------
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.