Bil je prepričan, da jo pozna tako podrobno, kot bi jo dan za dnem gledal povsem golo in poslušal njene besede, napol zakrite odzive in njena najskrivnejša sporočila. Bil je tudi preveč samovšečen, da bi vsaj za trenutek lahko podvomil, ali res o njej ve popolnoma vse. Saj je lahko dobil, ob katerikoli uri dneva, poročila o njenih poteh, njenih sogovornikih ali tudi samo naključnih znancih, ki jih je pozdravila na ulici. In zato je storil usodno napako. Prezrl je namreč ključno stvar, da se ona zna upreti in reči ne. Toda o tem pozneje. Saj moram začeti drugje. Zvečer predzadnjega junijskega dne leta 2009, ko je zaslišala ...