Večna pomlad Janeza Janše

Prvo službo je leta 1982, takoj po diplomi, dobil na sekretariatu za ljudsko obrambo, ki ga je vodil Martin Košir, v sedemdesetih prvi človek zvezne udbe. Prvo pomembno politično funkcijo je dobil istega leta, ko je postal član predsedstva RK ZSMS in predsednik komisije za splošni ljudski odbor in družbeno samozaščito. Mladinec, ki je goreč član zveze komunistov postal pri sedemnajstih letih, je bil na dobri poti, da postane tudi viden član nomenklature. A ga ta ni sprejela. Njegova perspektivna kariera se je končala, ko je prosto po Leninu ugotavljal, da ljudska obramba ni dovolj ljudska. In da ima delavski razred pri obrambnih rečeh premalo besede. Zaradi radikalno levičarske kritike sistema splošne ljudske obrambe je bil izključen iz partije in odstranjen s kandidatne liste za funkcijo v ZSMS. Ko se je vrnil v službo na sekretariat za ljudsko obrambo, so ga vrgli na cesto, ker ni ubogal navodila, naj preneha z objavljanjem člankov.

Da je v Velikovcu prišlo do zločina, v katerega je bila vpletena služba državne varnosti, popularno imenovana udba, je Janša izvedel nekaj let kasneje, leta 1987. Tedaj je z Igorjem Bavčarjem pod budnim mentorstvom Nika Kavčiča, nekdanjega prvoborca, uslužbenca udbe in liberalnega bančnika, ki je moral leta 1972 v prisilno penzijo, urejal dnevnike in spomine Staneta Kavčiča.

Danes je Janez Janša na nekdanji režim jezen. Zdi se, da ni jezen zgolj zaradi represivne narave nekdanjega režima, katerega žrtev je bil leta 1988, ko je bil zaradi domnevne izdaje vojaške tajnosti na vojaškem sodišču obsojen na zaporno kazen. Jezen je lahko tudi zato, ker se je v mladosti pustil prepričati, da je tudi sam postal eden od koleščkov v mašineriji samoupravnega socializma.

V potencirani jezi dela taktične napake. Kot opozicijski voditelj bi danes – kot je na razgledih.net zapisal Vojko Flegar – lahko zgolj sedel ob reki in čakal, da bo truplo sedanje vladajoče koalicije priplavalo mimo. Namesto vljudnega čakanja je Janša pred letom dni prepoznal novo reinkarnacijo komunističnega režima. Če je med letoma 1990 in 2002 reinkarnacijo komunizma prepoznal v predsedniku republike Milanu Kučanu in če naj bi med letoma 2002 in 2007 komunistični čas poosebljal predsednik republike dr. Janez Drnovšek, zdaj napada tretjo reinkarnacijo, predsednika republike dr. Danila Türka. Kar je nenavadno. Logično bi bilo, če bi si voditelj opozicije za privilegirano tarčo izbiral predsednika vlade. A si za predmet polemik izbira predsednika republike. Dokaz o povezavi med komunizmom in sedanjim predsednikom je našel v dejstvu, da je dr. Türk odlikoval nekdanjega notranjega ministra in nekdanjega šefa SDV Tomaža Ertla. Ne samo to. Predsednik republike naj bi tudi lagal – in sicer o tem, da leta 1979 ni poznal ozadja bombnega napada v Velikovcu.

Stavek »Predsednik laže!« je v politiki dopusten. Vendar mora biti tovrstna obtožba brezhibno utemeljena. Gre namreč za obtožbo predsednika kot državne institucije. Janševa trditev o predsednikovem laganju pa je daleč od brezhibnosti. Obtožba sloni na kreativni uporabi arhivskega gradiva, ko so ljudje iz vrst SDS arhivsko gradivo iz različnih škatel, ki je bilo deloma naslovljeno tudi na Danila Türka, deloma pa nanj sploh ni bilo naslovljeno, združili v nov dokument. No, tudi ta dokumentarni kolaž po mnenju podpisanega ni kak resen dokaz o predsedniškem laganju. Dokazuje kvečjemu to, da jugoslovanska ambasada na Dunaju leta 1979 in 1980 ni razumela ozadja napada. V gradivu, ki je bilo naslovljeno na Danila Türka, so bile namreč depeše jugoslovanske ambasade, jugoslovanski diplomati pa o vpletenosti SDV niso poročali.

Janša je v vrhu slovenske politike od leta 1990. Za stranko, katere podpredsednik je bil leta 1990, so bile prve svobodne volitve precejšnje razočaranje. Volitve leta 1992 so bile polomija. Komaj je prišel v parlament. Volitve leta 1996 so bile relativno uspešne, a je mandat za sestavo vlade dobil dr. Janez Drnovšek. Volitve leta 2000 so bile za Janševo SDS nov hladen tuš. Leta 2004 je na volitvah prepričljivo zmagal. Zdelo se je, da ga čakata dva mandata, a je kljub relativno dobremu rezultatu leta 2008 mandat za sestavo vlade dobil Pahor, saj so bili Janševi potencialni zavezniki šibki. In 2012?

Od trenutka, ko je leta 1993 prevzel vodenje SDS, Janša v stranki ni imel tekmecev. Celo tiste, ki so z njim javno polemizirali in so ostali člani stranke, bi morali ob belem dnevu iskati z lučjo. Nekaj znotrajstrankarskih polemik bi pedanten kronist sicer lahko navedel, vendar tisti, ki so z Janšo javno polemizirali, niso več člani SDS. Nekaj dni stara pripomba nekdanjega ministra v Janševi vladi dr. Žige Turka »tako se ne dela«, izrečena zaradi kreativne uporabe arhivskega gradiva, je eden redkih znakov, da znotraj stranke, ki je vedno skrbno vzdrževala videz hierarhičnega monolita, obstaja razpoka. Kar pa je po svoje logično. Ljudje se v politiko podajajo, da pridejo do oblasti. Od leta 1993 je Janša svoje ljudi na oblast pripeljal le enkrat.