»Vem, česa nočem – in skupaj s številnimi Italijani, ki mi zaupajo, vem tudi, kaj hočem.« Tako je pred šestindvajsetimi leti (tempus fugit) v televizijskem nagovoru, ki je z besedno zvezo iz nogometnega žargona postal znan kot scesa in campo, odhod na igrišče, na politično sceno vdrl Silvio Berlusconi. Te kislokumarične dni, ko sem v medijih spremljal špekulacije, ali bo triinosemdesetletni veteran znova postal jeziček na tehtnici italijanske politike, sem se spomnil na njegov prvi politični nastop; in nostalgično zavzdihnil po časih, ko so tudi kleptokratski oligarhi svojo preobrazbo v populistične tribune morali – in ...