Tiskane izdaje
Na svetovnem prizorišču se v nasprotju z domačim dogaja prava drama. Zahodne države pod vodstvom ZDA se na pobudo Izraela pripravljajo na vojno z Iranom. Vzrok so obveščevalni podatki, da je ta v sklepni fazi pri izdelavi atomske bombe. Iranski predsednik Mahmud Ahmadinežad je v sredo izjavil, da Iran od svojega jedrskega programa ne namerava odstopiti niti za ped, saj gre za miroljubno jedrsko dejavnost. Če se ZDA želijo soočiti z iranskim narodom, je v diplomatskem prepiru povedal zunanji minister Akbar Salehi, potem bodo zagotovo obžalovale odgovor iranskega naroda.
Kot vedno v zadevah svetovne politične geometrije je treba pogledati širši okvir dogajanja in določiti simbolne točke žarišča. V najnovejšem sporu najdemo stare igralce hladne vojne: ZDA, Izrael, evropske zaveznike (Veliko Britanijo) na eni strani, na drugi pa Iran in Rusijo. Za strokovno podlago problema velja torkovo poročilo Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), ki sicer ne trdi, da Iran že obvlada vso potrebno tehnologijo za izdelavo atomske bombe, na podlagi dokumentov in raziskav pa trdi, da ima resne dokaze o tozadevni nameri. Washington Post je poročal tudi o sodelovanju nekdanjih sovjetskih znanstvenikov, ki naj bi inštruirali iranske pri izdelavi specialnih detonatorjev, potrebnih za atomsko verižno reakcijo.
Po sledi namenov
Gre tako rekoč za »rožljanje z orožjem« na najvišji ravni, pri katerem doktrina uravnoteženosti očitno ne velja za kriterij. Zahod preprosto noče slišati Ahmadinežadovega argumenta, da dveh iranskih atomskih bomb, ki sploh še ne obstajata, ni mogoče primerjati z – tak podatek je navedel – 20.000 ameriškimi atomskimi bombami. V jedru problema se kot alibi bržkone skriva religiozni moment, islam, iz njega izpeljan fundamentalizem in spet smo pri vzorcu Osame bin Ladna, pri 11. septembru 2001, ko sta padla simbola borznega kapitalizma, manhattanska dvojčka.
Čas je za velike spremembe, za drame, za preobrate in preobrazbe, saj je svet v eni največjih gospodarskih kriz sploh. Kadar v zgodovini pride tak čas, se navadno rožlja z orožjem, še več, dve svetovni vojni in holokavst v zadnji sta dober opomnik. Izrael se posebej sklicuje na to, in res, ta teden (9. in 10. november) je bila obletnica kristalne noči 1938, ko so nacisti po Nemčiji požgali prek 1500 sinagog in na tisoče judovskih trgovin. Antisemitizem je postal sinonim nacionalizma in ironija je, da so leta 2011 prav v Izraelu vloge obrnjene in Judje proti Palestincem zidajo zidove in jim odrekajo to, kar jim je bilo pred sedemdesetimi leti »odrečeno«. V (svetovni) družbi, kjer sicer na vsakem koraku vlada zmešnjava, kot vzrok vedno nastopa kapital in ta za rešitev praviloma ponuja orožje, od brzostrelke kalašnikov do atomske bombe. Toda slednje so ultimativno orožje sodobne civilizacije, zato bi naj bilo prihranjeno za gospodarja. V zadnjem smislu gre za vprašanje, komu ali kateri skupini na zemeljskem planetu pripada vloga gospodarja in v ZDA so po drugi svetovni vojni izdelali dva kriterija: prvi je kriterij razlike med »svobodnim« in »nesvobodnim« svetom, drugi pa je kriterij z gospodarsko, kapitalsko in vojaško močjo podprte velesile, ki je v interesu svobode in »dobrega« zmožna varovati globalno ravnotežje. V ekonomski môči se je v petih letih vse spremenilo. Toda bistveno je vprašanje, kje je tista tanka rdeča črta, ki loči človečnost od predatorstva, pravičnost od pogoltnosti ter kaj in kdo določa razliko med enim in drugim.
Volil sem pirata
Širši okvir dogajanja smo si privoščili, ker nakazuje kriterij odgovornosti. Če bi si postavili »utopično« vprašanje, kdo v Sloveniji bi lahko bil zaupanja vreden politik, ki bi ne glede na osebne posledice res delal v korist države, je podobno, kot bi se vprašali, katera svetovna velesila bi bila zmožna razstreliti asteroid, da se ne bi zaletel v naš planet, če bi letel v zemljino smer. Ne gre namreč za abstraktno vprašanje, kajti v sredo ob pol enih je s hitrostjo 50.000 km/h mimo Zemlje na razdalji manj kakor pol milijona kilometrov dejansko letel štiristometrski asteroid. Nekoč se bo zanesljivo zgodilo, da bo takšen asteroid letel proti Zemlji in tedaj bo zelo pomembno, kdo, s kakšnim znanjem, vojaškimi kapacitetami in s kakšnimi vrednotami bo »gospodar« oziroma kakšna bo koalicija več gospodarjev planeta.
Kako zagotoviti mir na planetu, je prioriteta civilizacije in lakmusov papir te prioritete je trgovanje z atomskim orožjem, oziroma, če se spustimo na nacionalni teren, trgovina z vsakršnim orožjem. S svinčnikom miru se riše tanka rdeča črta, ki je v času velikega svetovnega in predvsem domačega političnega hrupa simbolno močna tako zaradi komaj vidne tankosti kakor zaradi barve. Predčasnost in hektičnost slovenskih parlamentarnih volitev ne bi smela biti razlog za to, da bi ljudje izpred oči izgubili celotno sliko dogajanja. V tem ni nič abstraktnega ali nekonkretnega, kajti tako visoka kot vsaka politika sta le odraz vsakdanjega življenja, ki na nas vpliva zaradi banalnosti vsakdanjih problemov. Primer je »abstraktnost« kapitala in danes, ker smo izkusili že velik del posledic dolžniške krize iz ZDA, so vsakomur jasne konkretne posledice za večjo brezposelnost, za višanje cen, nižanje plač in strah ter tesnobo ljudi, ki ne vedo, kaj bo jutri.
V Sloveniji zdaj vsakdo lahko razume Žižkov citat Bertolda Brechta, češ, kaj je rop banke proti njeni ustanovitvi. Podobno velja za celo nacionalno državo, kolikor postaja plen politike in njenih predatorjev. Upati je, da si nam ne bo treba predočiti Stresovega citata Avguština, ki opisuje dialog med morskim piratom in Aleksandrom Velikim, ko slednji prvemu postavi vprašanje, kaj si domišlja, da ogroža mir na morju: »Kaj pa si domišljaš ti, da ogrožaš mir na zemlji?« Tako, in ker imamo v Sloveniji svojo zgodbo o »rožljanju z orožjem«, smo prišli v predvolilni čas, kjer se stranke potegujejo za oblast in kjer je treba določiti temeljne in razločitvene teme, ki bi morale biti nevidna referenčna točka za vsakega karizmatičnega politika prihodnosti, kakršne Slovenija bržkone res potrebuje.
Nekaj verodostojnega
Kateri izmed politikov ogroža mir v Sloveniji, si bodo volivci odgovorili sami, četudi to nujno ne bo oblikovalo volilnega rezultata. Še vedno se o Virantu, Jankoviću in Janši govori kot o favoritih, vendar strokovnjaki previdno zatrjujejo, da se razmerja tudi še v zadnjem tednu pred volitvami lahko (tudi korenito) spremenijo. Poanta, ki jo postavljamo, pa ni v tem, kdo izmed teh treh je najbolj priljubljen, temveč kdo od njih in vseh drugih v ponudbi je ali bi lahko bil karizmatičen na način, kot ga zahteva prihodnost Slovenije. Če je glede na svetovne trende prihodnost Slovenije v termoelektrarnah (Avstralija je ta teden že uvedla poseben davek na izpuste ogljikovega dioksida), potem uspeh na volitvah pripada SLS, ki si je na listo uvrstila donedavnega direktorja TEŠ, Uroša Rotnika. Če je prihodnost Slovenije v karizmatičnem Janši, potem se bomo še veliko pogovarjali o orožju, o čemer se bo treba pogovarjati tudi, če prihodnost Slovenije ne bo šla z njim. Ve se, da prihodnost Slovenije ni v Pahorju in dokaj nenačelno so izpadli prebegi SD v Jankovićevo stranko. Virantov problem je in ostaja isti in je v vprašanju: Koliko države je njegova stranka zmožna misliti mimo njene birokratske preureditve in proračunske uskladitve? Hanžkov problem je ravno obrnjen: Koliko birokracije in proračunske usklajenosti je njegova stranka zmožna misliti ob tem, da prvenstveno poskuša rešiti problem globalnega segrevanja?
Toda prav pri Hanžku (in sodelavcih) je zaslediti podoben smisel za politično inovacijo, kakršnega je pred tremi leti v »levi trojček« vnašal Zares. Verjetno je res, da Slovenija takoj potrebuje nekoga, ki bo birokraciji nadel uzde in koalicijo, ki bo takoj zmožna storiti to, o čemer je v četrtek spregovoril guverner Banke Slovenije, Marko Kranjec: izdelati verodostojne stabilizacijske programe. Toda slovenski problem, ki izvira iz korenin te nove države, je globlji, širši in dolgoročnejši. Ta država ne more biti otrok orožarskih zgodb (in kriminala), sicer bi kot pri Brechtu in Avguštinu veljalo, da kriminalno kršenje zakonov in ropanje države ni nič proti njeni ustanovitvi. Še več. Karizmatični ameriški politik mora, ko razmišlja o globalnih dimenzijah atomskega orožja, misliti tudi na tisti asteroid iz vesolja, ki bo nekoč zanesljivo padel na zemljo. Zato bi se mu slovenski karizmatični politik lahko pridružil najmanj v nameri delati nekaj dobrega in pomembnega za državo, ki misli na prihodnost in ne želi biti talec ljudi bodisi polnih grehov bodisi polnih zaslug ali pa s kombinacijo obojega.
