Tiskane izdaje
V senci krize v Kataloniji je v nedeljo potekal dvojni referendum v Italiji, še zdaleč ne tako dramatičen kot katalonski. Brez velikega mednarodnega zanimanja in množice novinarjev, brez razvpite politične kampanje in množičnih zborovanj, tudi brez policije in pendrekov, samo s svinčniki in elektronsko je severna Italija glasovala o večji avtonomiji dveh dežel. V primerjavi z dvema milijonoma Kataloncev je na volišča v Venetu in Lombardiji prišlo dvainpolkrat več volivcev. Udeležba je bila velikanska in presenetljiva, še posebej, ker niso odločali o tako rekoč ničemer. Šlo je za simboliko.
»Več kot pet milijonov ljudi je odšlo na volišča. In vi sprašujete, kako je šlo?« je Matteo Salvini, predsednik Severne lige, ki je organizirala referendum, pred novinarji v Milanu komentiral, da rezultata »pač ni mogoče zaobiti«. Impozantna volilna udeležba, v Venetu skoraj 60-odstotna, je voda na mlin skrajni desnici. In vendar predvsem uspeh obeh deželnih predsednikov, Roberta Maronija in Luce Zaie, sam strankarski voditelj se je znašel v malce paradoksni situaciji. V minulih letih je spremenil značaj stranke, iz nekdanje secesionistične Lege Nord Umberta Bossija, ki je propagirala Padanijo, jo je preoblikoval v evropsko populistično gibanje po vzoru Nacionalne fronte Marine Le Pen; ni naključje, da je Salvini pred referendumom poudarjal nasprotovanje odcepitvi severa in enotnost italijanske države. Mita o Padaniji že davno ni več. A v sezoni volitev, te bodo predvidoma marca prihodnje leto, potrebuje strnitev vrst in prav vsak volilni glas.
Rezultat, ki ga lahko slavi Severna liga, pa je precej simbolen. Volivci so glasovali samo o tem, ali naj njihovi voditelji na Rim naslovijo pismo in prosijo za večjo regionalno avtonomijo. Zmagovalci referenduma so bili pred glasovanjem pravljičarji. »Fiskalni ostanek«, torej razlika med dajatvami državi in vračili za javne izdatke regije, ki je bil pomemben motor referenduma, se ne bo spremenila niti za en evro, piše Sole 24 ore.
Referendumski izid pa ostaja brez dvoma zanimiv. Nihče ni pričakoval več kot 57-odstotne udeležbe v deželi Veneto, v Padovi, Vicenzi in Trevisu je udeležba presegla 60 odstotkov, in solidne 40-odstotne v Lombardiji, čeprav kvorum ni bil dosežen. Podpora avtonomiji v obeh regijah je presegla 90 odstotkov. Na obskurni referendum je prišlo več volivcev kot na predsedniške volitve v Sloveniji. Rezultat je precizen znak razpoloženja na severu Italije, v dveh ključnih, najbogatejših deželah. Lokalna politika Zaia in Maroni sta znala ujeti duh časa in probleme severa.
Toda v dveh italijanskih referendumih je poleg konflikta med severom in jugom, večne teme Mezzogiorna, prepoznati tudi upor proti eliti, ki ga je opaziti v vseh evropskih državah. Regionalizem in avtonomizem sta odraz nezaupanja v politično kasto, nezadovoljstva z razmerji med državo in regijami, in tudi z demokracijo, v tem smislu so si razmere v Kataloniji in severnoitalijanskih deželah podobne.
