Virus jim je slekel hlače

Portorož ni več tisto, kar je bil sto let, če turiste zamenjajo plevel, pajčevina in odpadajoč omet.

Objavljeno
22. junij 2020 06.00
Posodobljeno
22. junij 2020 06.00
Uspešni turistični strategi dosegli zaprtje dela portoroške plaže. Foto Boris Šuligoj
Portorožani niso ravno zadovoljni, ker so jim Opatijčani zaprli hotele, ki so bili desetletja ponos tukajšnjega turizma. Grand hotel Metropol je zasnoval sam Edo Mihevc, študent velikega Plečnika. Skupaj z igralnico je bil (hotel in ne Mihevc) vsaj četrt stoletja pojem jugoslovanskega in na začetku tudi slovenskega turizma. Dokler nismo dobili demokracije in kapitalistov, ki uspešno vadijo, kako iz komunističnega garaštva potegniti največ za svoj žep.

Superpoznavalski Metropolovi lastniki so po večletnem strateškem trudu izračunali, da se jim še najbolje izide, če nekdanjega portoroškega paradnega konja nekomu prodajo. Na primer opatijski Liburniji. Marsikomu se je to zdela res nobel poteza. Potem je šel posel samo navzdol. Kadri so odhajali, večino so sicer odgnali, plaža je postala krajevna sramota številka ena.

Zdaj tam raste grmovje, cveti razmajan jugoslovanski beton in se bleščijo listki z napisi Smo zaprti. Ne gre zgolj za zaprta hotelska vrata in kakih sto delavcev, ki prekrižanih rok čakajo, da se ta limona malce osladi. Gre tudi za vse začasne delavce, za druge hotelirje, igralnico in njihove goste, za trgovce v kraju, sladoledarje, agencije, ki prodajajo izlete, tiste, ki ponujajo sandoline, za pajčevine v občinski in državni blagajni ... To ni običajno podjetje, ki ga nihče ne pogreša, če propade. Gre za Portorož, ki preprosto ni več tisto, kar je bil sto let, če turiste zamenjajo plevel, pajčevina in odpadajoč omet.

Minister Zdravko pa nam še zmeraj predava zveličavno turistično strategijo. Zdaj se bo izgovarjal na virus, ki da je pokvaril vse lepe načrte turistične odličnosti. V resnici je virus prišel kot naročen, ne kot izgovor, ampak zato, da sleče hlače tej odličnosti.
Metropol ni sam. Marino Portorož, denimo, lastniki prodajajo že kakih sedem let. Dve leti po tem, ko je prodana, nam povedo, da ni prodana. Vse manj jadrnic in vse več barak je v njej. Je to plavajoči hotel za pomorščake ali de luxe barakarsko naselje? Kdaj so se požeruhom v tukajšnjih dveh nobel restavracijah zadnjič cedile sline? In kam so poniknile vse kuharske zvezde »mondenega« Portoroža? Še sreča, da imamo Kobarid, Zgornjo Kungoto, provincialno Vipavsko dolino, pa Kras, Prekmurje in druge rovte, ki jih turistični strategi še niso odkrili.

Zaprti Metropol je ogledalo tistih, ki že 30 let (še pred velikim Igorjem) režejo portoroško turistično odličnost. »Komunistični« in »udbovski« direktorji hotelov, ki so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja mešetarili z italijansko mafijo, so bili velemojstri v primerjavi z nasledniki. Poskusite zdaj prepričati Portorožane, da bo menda vsemogočni državni holding spravil njihov kraj v red.

V zelo podobno odlično smer že nekaj let pluje pristanišče. Največji prijatelj slovenske vlade Viktor se je leta 2018 naveličal prositi, da bi nekako pri nas angažiral svoje kapitalske presežke (je pač tako bogat) za nakup velikega terminala. Nekdo (le kdo?) mu je celo obljubljal pravljico, da si lahko privošči kakšno osminko koprskega pristanišča. Čehi so imeli že pred pol stoletja projekt z enakim imenom – Adriaport. Oni bi pod zemljo zvrtali 410 kilometrov dolg predor, direktno iz Budjejovic do Kopra. Z odvečnim materialom pa zgradili svoj otok med Benetkami in Piranom. Češko pravljico je prehitel Viktor. Samo sedem kilometrov od Luke Koper. Trst pri tem ni nič kriv. Tržačane samo skrbi, da bi se denar po nemarnem izgubljal v Kopru. Od kdaj pa znajo ščavi s kapitalom, ha?

Zato morske pse z velikim upanjem navdajajo nadaljnje drugotirne poteze kvizlinških sil v Ljubljani. Bog daj, da bi nam s te mize padla kakšna krača ali vsaj zrezek. Ne vemo, ali so ti fantje kdaj brali Sofokleja. Vsaj slišali so kaj o kralju Ojdipu, na primer, ki je nevede ubil očeta in se nehote poročil z mamo. Čisto vseeno je, kako se odloči človek v katerem koli primeru. Posledice so vedno tragične. Stvari se zgodijo, kot jim je usojeno. Usodi se itak ne da ubežati. To so vedeli že stoiki, danes bi jim rekli fatalisti. Ne vem, zakaj potem sploh delajo študije, revizije, iščejo argumente, mnenja, pripravljajo izračune, izboljšave ... Nekateri mislijo, da je to usoda, drugi pravijo, da udba, tretji, da fašisti, četrti, da odloča Janša ... In tudi to je vseeno. Je že odločeno. Dokler bodo Madžari pripeljali prve kontejnerje v Žavlje, bi namesto Luke itak lahko zgradili apartmajsko naselje.