Tiskane izdaje
Pri fotografiranju za to kolumno mi je Jože Suhadolnik mimogrede navrgel, kako so kamere prenosnih telefonov povsem spremenile fotoreporterski poklic. »Noben profesionalec ne more biti načrtovano na tako ekskluzivnih mestih, na katerih se vsak dan naključno znajde katera od dveh milijard kamer v rokah amaterjev.« To ni bila tožba, Jože ve, kaj zmore bolje od amaterjev, a ostaja dejstvo, da danes tehnologija z eno samo inovacijo ali novim produktom marsikje povsem obrne kontekst, ki se je pred tem zdel zacementiran in večen.
Bliskovite vdore »novih obrazov« in ad hoc zloženih amaterskih političnih strank v vrhove parlamentarne politike smo zadnja leta v Sloveniji interpretirali kot nezadovoljstvo volivcev z etablirano politiko, nič manj niso bile popularne razlage o medijskih stricih in gospodarjih iz ozadja. Ampak če se malo ozremo naokoli, se povsem enak fenomen dogaja tudi drugod. Trump, Macron, Kurz, brexit – kaj pa, če gre samo za nove politično-tehnološke pojave, ki zaradi svojih notranjih zakonitosti odvzemajo ceno tradicionalnim političnim obrtnikom podobno, kot je prenosni telefon odvzel ceno fotoreporterjem?
Strankarska politika je bila tradicionalno vseživljenjski poklic z mnogimi obrtniškimi znanji – volilni okraji, strankarski odbori, agitacije, volilni zbori, veselice, proslave. Politik je bil obrtnik, ki je fizično pridobival in nabiral glasove volivcev v svojem okraju, saj drugače ni bilo mogoče voditi politike. Znanje, rutina in logistika sta tradicionalnega politika, podobno kot vsakega obrtnika z delavnico in raznovrstnimi orodji, ločila od ad hoc amaterjev, ki jih je sicer občasno zamikalo, da bi, pa jih je nato že prva logistična težava ohladila. Kako najeti dvorano za lokalni politični zbor, kako povabiti ljudi, da bodo prišli, in kako doseči, da bo politična perspektiva in pozitiva prevladala nad malodušjem in črno skepso?
Danes se zaradi spremenjenih lastnosti medijskega prostora državna politika dogaja podobno kot vsa pop kultura – konzumenti (volivci) smo v neposrednem, čeprav virtualnem medijskem odnosu zgolj z osrednjimi državnimi političnimi zvezdniki, lokalni politični posredniki in odbori nas ne zanimajo. Od lokalne politike pa volivci razumemo zgolj še volitve župana. Pri katerem pa nam je njegovo strankarstvo smešno, saj v svojem kraju želimo zgolj osebo, ki se bo najbolj operativno ukvarjala s cestami, odvozom smeti in ureditvijo okolice. Župan je krajevni hišnik in zato je strankarsko vtikanje v posipanje cest povsem nepotrebno.
Politik, ki se je svoje obrti tradicionalno izšolal kot lokalni aktivist, je zaradi novih medijskih tehnologij izgubil svojo obrt, ki ga je ločila od amaterjev. Zato je v novi POPolitični kulturi političnemu obrtništvu lokalnih aktivistov povsem padla cena. Volivci, navajeni resničnostnih oddaj, v katerih neznani amaterji v nekaj tednih postanejo nacionalni zvezdniki, smo isti obrazec vznemirljivih pričakovanj prenesli tudi v volilni cirkus. Volilni okraji so postali anahronizem, volivci bi obkrožili tudi kravo Lisko, če bi nosila emblem njihovega priljubljenega nacionalnega novoobraznega junaka. In glede na to, da POPolitične medijske tehnologije le še povečujejo svojo učinkovitost, se sprijaznimo tudi za naprej – amaterjev, ki bodo brez racionalnega vsebinskega razloga čez noč zmagali v resničnosti oddaji, imenovani parlamentarne volitve, bo čedalje več.
Konstruktivni odziv na vedno očitnejši pojav resničn(ostn)ega amaterizma v politiki pa ni nasprotovanje ali demonizacija ali distancirani cinizem – kdo je genij, ki lahko vnaprej vrednostno označi smeri in poti, ki si jih v prihodnji čas utira tehnološko-družbeni razvoj. Dejstvo je le, da nas politično vodi vedno več amaterjev brez izkušenj in političnih perspektiv. Morda je v tem nekaj dobrega – usodnih odločitev, ki bi državljane pahnile v nasilne notranje ali zunanje morije, si POPolitični amaterji ne upajo privoščiti, v tem pogledu so tradicionalni diktatorji precej bolj nevarni.
Po drugi strani pa bi morali ob soočanju s POPolitičnim amaterizmom družbeni podsistemi najti mehanizme, da POPolitični amater s svojo preprosto ideološko pravljico v glavi ne bi motil nujnega razvoja in prilagajanja na spremenjene družbene razmere. V zdravstvenem podsistemu bi, na primer, morali pustiti amaterski ministrici, da se prvi dve leti mandata mirno, lagodno in brez medijskih pritiskov seznani z abecedo zdravstvenega sistema in za rekreacijo občasno prereže trak na kakšnem bolnišničnem prizidku. Nato pa zadnje dve leti globoko razmišlja, po kakšni pravičniški formuli bi 25 evrov povprečnega zdravstvenega doplačila razdelila med različne premoženjske kategorije zavarovancev. To bi bil idealno izpolnjen mandat POPolitičnega zdravstvenega ministra in vsi bi mu ploskali, če bi se ob tem zdravstveni sistem smel samodejno odzivati na spreminjajoče potrebe bolnikov in samodejno uvajati organizacijske spremembe, zaradi kateri bi se zdravnikom in bolnišnicam izplačalo ozdraviti čim več bolnikov in delati čim bolj racionalno.
POPolitični amaterji niso problem, če jih jemljemo take, kot so. Problem nastane, če jim sistem določi vlogo božanskih ekspertov in je zato treba tudi pri najbolj nujnih organizacijskih spremembah čakati amaterske ministre, da do konca mandata morda izsanjajo svoje pravičniške formule o razporejanju 25 evrov. Medtem pa sistem inertno stoji, uradniki na ministrstvih si iz političnih razlogov ne upajo ničesar novega in nujnega vtakniti v nastajajoče zakone, da ne bi prišlo še do dodatnih zastojev parlamentarnih procedur.
Zato je sobivanje in preživetje s političnimi amaterji izziv, na katerega bo morala v bodoče ustrezno odgovoriti vsaka družba, če bo želela preživeti.
***
Alojz Ihan, dr. medicinske znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
