Vojna in mir: Črna koalicija prihodnosti

V zraku je sovraštvo, ogromno sovraštva.

V zraku je strah, ogromno strahu.

V zraku je nestrpnost, ogromno nestrpnosti.

V zraku sta rasizem in ksenofobija, ogromno nestrpnosti in ksenofobije.

Zrak je poln težkih delcev fašizma, starega in novega. Zrak je nasičen in toksičen, tragičen in žaljiv; prej ali slej bi ga  razneslo. Zrak je zadušljiv in nevaren, agresiven in oster.

Zrak se redči in duši iz dneva v dan bolj omejen prostor svobode.

Sovražniki svobode zaudarjajo po smrti in iščejo drug drugega. Zavedno in nezavedno. Z vsakim bombnim in samomorilskim napadom na evropskih tleh je zavezništvo sovraštva in temačnega nazadnjaštva med evropsko skrajno desnico in skrajnimi islamisti močnejše. Vzpostavlja se, pospešeno, koalicija prihodnosti. Prihodnosti, kolikor je je še ostalo. Planet Zemlja je bil prejšnji teden namreč − odpuščen. In z njim vred − vsi mi.

Stare (ne le) evropske politične elite, matere in mačehe učinka bumeranga, v boju za lastno (politično) preživetje sprejemajo gnile kompromise in skrajnežem omogočajo zasedbo izpraznjenega prostora. Patetični ostanki levice se zatekajo v ideologijo in teorije zarote; v digitalni eskapizem. Angažirani javni intelektualci so (samo)ogrožena vrsta, njihov molk je oglušujoče glasen. Ljudje hrepenijo po preprosti binarnosti, ki je (jih) dejstva ne zanimajo – in socialna omrežja jim jo servirajo v neomejenih količinah. Zgodovina se ne ponavlja, zgodovina se stopnjuje.

Iščejo se krivci, kaže se s prstom, obtožuje se vsevprek, beži se od odgovornosti, krepijo se fiktivne identitete, povečuje se vsiljeni razkorak med »njimi« in »nami«. Aroganca se v dobesedno eksplozivni mešanici celostno druži z ignoranco. Neznanje ustvarja ekspresni vlak praznih, a suverenih mnenj, ki pospešeno uničujejo ostanke družbene civiliziranosti. Bruhajo se, povprek in počez, odgovori, a ne postavljajo se temeljna vprašanja.

Zakaj je postalo skoraj samoumevno, da na ulicah evropskih mest umirajo nedolžni ljudje? Kaj je omogočilo (raz)rast samooklicane Islamske države, korporacije, ki služi številnim interesom? Kam je izginila evropska ideja odprte in svobodne družbe? Komu koristijo ponovno uvajanje meja, brutalizacija varnostne politike, nova »pomlad narodov«, milijardni orožarski posli, preganjanje vsega (in vsakogar) humanističnega? Kaj prinaša popolno razčlovečenje beguncev in migrantov? Zakaj je javnost tako pasivna? Zakaj so mediji tako impotentni? Kako lahko krvaveči Afganistan velja za »varno državo«? Kako je mogoče, da pomemben javni intelektualec zanika holokavst? Kako je možno, da rezalna žica na slovensko-hrvaški meji ne vzbuja kolektivnih napadov pravičniškega besa? Kako je mogoče, da slovenska država obračunava z bolnimi prosilci za azil in z zakonom o tujcih zavestno krši vse ključne mednarodne pogodbe o človekovih pravicah?

V zraku je sovraštvo, ogromno sovraštva.

V zraku je strah, ogromno strahu.

V zraku je nestrpnost, ogromno nestrpnosti.

V zraku sta rasizem in ksenofobija, ogromno nestrpnosti in ksenofobije.