Vojna in mir: Dan upora? Samookupacija!

Boj proti okupatorju. Dan upora. Velike besede. Močna čustva. Identiteta. Kolektivni spomin. Nostalgija, veliko nostalgije. Z vsiljivimi dodatki ideologije in ikonografije; tam, kjer je to najmanj potrebno. Tam, kjer so reči najbolj jasne.

Iskanje izgubljenega časa. Nikomur ni treba dokazovati, kdo je bil in je na pravi strani. Prepričevanje prepričanih je nacionalni šport, ki najeda etično substanco; tu prostora za dialog ni. Frontne črte ostajajo. A na povsem napačnih mestih; brez kakršnega koli občutka za čas in prostor. S takšno podobo slavja zgodovine je − če se človek zateče k refleksiji in vsaj za trenutek odpove lakomnosti in udobja refleksov − nekaj hudo, hudo narobe.

Boj proti okupatorju? Dan upora?

Konec leta 2015 je vlada Mira Cerarja na slovensko-hrvaški meji »potegnila« ducate in ducate kilometrov hladnokrvne rezalne žice. Slovensko mejo je zaprla pred ljudmi, ki bežijo (tudi) pred »modernim« nacifašizmom: pred brutalnostjo samooklicane Islamske države, pred uničujočo silo diktatorskih režimov, pred posledicami podnebnih sprememb, pred večnimi vojnami, v katerih je sodelovala tudi Slovenija.

Na začetku leta 2017 je vlada Mira Cerarja − kmalu za tem pa še slovenski parlament − sprejela novelo zakona o tujcih, ki ljudem na begu (prosilcem za azil) v določenih pogojih onemogoča vstop v Slovenijo. Slovenske oblasti, ki so svojo volilno retoriko gradile na ponavljanju besede etika, so se zavestno odločile za kršenje vseh ključnih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah.

Oblasti so to storile brezsramno, s skoraj militantno samozavestjo ljudi, ki v življenju niso ne doživeli ne videli ničesar; ljudi torej, ki ne poznajo bolečine in jo zato toliko lažje, otroško lahkotno, povzročajo drugim.

Ker smo baje ogroženi? Ker je ogrožen »naš način življenja«? Ker prihajajo barbari? Ker branimo evropske meje?

Ker smo nevedni. Ker je humanizem slaba šala. Ker po padcu »požarnega zidu« politične korektnosti in ritualnemu samomoru (iz zasede) koncepta odprte družbe postajamo … iskreni. Ker se neonacizem svobodno širi. Ker ima rasizem »domačijsko pravico«. Ker je naša demokratičnost močno, močno precenjena. Ker je gonilo slovenskega političnega in družbenega razvoja − nacionalizem, in ne svobodoljubje in demokratičnost, kot smo radi verjeli. Ker smo po odhodu iz Jugoslavije in ostudnem odnosu do migrantskih delavcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik končno »dobili« nekoga, po katerem lahko udrihamo iz pozicije moči.

In to iz dneva v dan bolj. Tudi dobesedno. Minuli petek, dan po dnevu upora, sta policista obračunala z beguncem, ki mu preti deportacija, a se je − to mu slovenska država prepoveduje − kljub temu zatekel po pomoč k zdravniku.

Nekaj je narobe s to podobo.

Slovenija drvi v temačen prepad. Sile so podobne, kot so že nekoč bile. Skrajno desničarska ideologija. Nacionalizem. Rasizem. Mi in oni. Propaganda vojna. Populizem − ironično − brez meja. Fantazijske norosti. Iskanje zunanjih in notranjih sovražnikov; sovraštvo samo po sebi.

Boj proti okupatorju? Dan upora? Kje? Kdaj?