Vojna in mir: Digitalni stalinizem

Hangzhou, industrijsko mesto na jugu Kitajske, je mesto z največjim številom nadzornih kamer na svetu in z najbolj celovitim digitalnim nadzorom (sistem Xue Ling oziroma ostre oči), ki si ga je mogoče predstavljati. V Hangzhouju domuje superkorporacija Alibaba, največji kitajski spletni trgovec in ponudnik neskončnega števila digitalnih storitev. Med drugim aplikacije alipay, nekakšnega nadomestka plačevanja s kreditnimi karticami, ki se na Kitajskem nikoli ni prijelo in danes skoraj ne deluje - podobno v zadnjih nekaj letih velja tudi za gotovino, ki je potrošnik na Kitajskem skoraj ne potrebuje več. Celoten plačilni proces namreč poteka prek mobilne aplikacije in črtne kode. Proces je hiter, učinkovit, celo prijeten. Tako prijeten, da milijoni Kitajcev ob plačevanju z aplikacijo alipay - enako velja za spletno komunikacijsko orodje wechat - pozabljajo na ceno, ki jo s serijskim podatkovnim razgaljanjem plačujejo kot državljani in posamezniki.

Alibaba je - v sodelovanju z državo, kapitalkomunistično korporacijo samo po sebi, ki je junija 2014 začela načrtovati družbeni kreditni sistem - pred slabimi petimi leti začel razvijati projekt »družbene lestvice« in algoritma, ki naj bi določala kreditno sposobnost. V resnici pa v popolni digitalni distopiji, mokrih sanjah vsakega totalitarnega režima, ustvarja lestvico »primernih« in »neprimernih« državljanov. Kreditna, torej tudi družbena in individualna vrednost posameznika se določa na podlagi nakupovalnih navad, izobrazbe, kroga prijateljev in znancev, vedenjskih vzorcev, zdravstvenega kartona, družinskega drevesa, objav na družbenih omrežjih ... Gre za popoln nadzor, ki ga trenutno »bogatí« 172 milijonov (!) nadzornih kamer - te prepoznavajo počutje, in v nekaterih restavracijah s hitro prehrano je dovolj že, da se nasmejete v kamero, ki je povezana s plačilno aplikacijo, in hrana pride do vas brez človeškega stika ali »odvečnega giba«.

Do zdaj so se - teoretično - Kitajci sami odločali, ali bodo postali del algoritma absolutne avtoritarnosti, ki ga izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari imenuje dataizem. To je ideologija četrte industrijske revolucije, v kateri tisti, ki obvladuje podatke, obvladuje svet. In z njim vred vsako človeško življenje. Od leta 2020 (1984!) bo sodelovanje na »družbeni lestvici« nujno. Prebivalci Kitajske ob popolni digitalizaciji življenja ne bodo imeli več izbire - ali biti del digitalnostalinističnega algoritma, ki odloča in določa posameznikovo vrednost in možnosti na trgu dela, v šolah, na zmenkih, pri opravljanju vozniškega izpita, pri najemanju avtomobila ali kredita ..., ali vegetirati zunaj vseobsegajočega in ostanke osebne svobode (za domačimi štirimi stenami) goltajočega sistema. V družbi, kjer vse poteka od zgoraj navzdol, in v državi, ki prihodnosti ne načrtuje v mesecih, pač pa v desetletjih, je to skorajda nemogoče. V času razkroja humanističnih vrednot, demokracije, odprte družbe in vzpona tiranov je nemogoče pričakovati, da se takšen algoritem, dejanski konec zgodovine, ne bo kmalu razširil tudi po delu sveta, ki sam sebe lažno pojmuje za »svobodnega«.