Tiskane izdaje
Do kamor seže oko, se sijoča belina nežno druži z nizkim, težko bolj svetlo modrim nebom. Tišina je tako tiha, da jo je mogoče slišati. Neskončna belina Salar de Uyunija, največjega slanega jezera na svetu, ki leži 3700 metrov visoko v bolivijskih Andih, odpira dušo, a zaradi višine zapira dihalne poti in vzbuja strahospoštovanje. Vesoljska, (nad)zemeljska čudovitost.
Vsake toliko se preko skoraj dvesto kilometrov dolgega jezera, ki je večinoma prekrit s trdno soljo, zapelje kak turističen terenec. Zelo možno in seveda zaželeno je, da ves dan ne srečaš nikogar. To je namreč omamen, meditativen, spiritualen kraj, ki odganja misli in krči ego. Kot vsaka bližina večnosti.
Tudi tisti, ki bolivijskega naravnega čudeža nikoli niste obiskali, boste morda že v letu ali dveh z njim neposredno povezani. Salar de Uyuni namreč premore največje zaloge litija na svetu. Po nekaterih podatkih celo sedemdeset odstotkov. Litij je – kot sestavina baterij – ključno gonilo elektronskih napravic: od prenosnih računalnikov do mobilnih telefonov, od igralnih konzol do … električnih avtomobilov, ki bodo morda vendarle dobili vojno z gigantsko naftno »mašinerijo« in postali temelj moderne mobilnosti človeštva. Morda.
Zaenkrat je nemogoče napovedati, ali bo trg električnih avtomobilov »eksplodiral«. Če se bo to dejansko zgodilo in marsikje, denimo na Kitajskem, se to že dogaja, bo potreba po litiju in z njim njegova cena švignila v nebo. Tudi visoko v nebo nad bolivijskimi Andi, kjer zaradi političnih in tehnoloških vzrokov izjemno počasi sledijo dogodkom na svetovnem energetskem in avtomobilskem trgu. Dogodkom, ki bi Bolivijo lahko spremenili v vodilno proizvajalko litija, nafte 21. stoletja. Dogodki, ki bi morda, zopet le morda, v Boliviji, najrevnejši latinskoameriški državi, zgodovinsko razkosani in oropani lastnih naravnih bogastev, lahko povrnili vsaj del tistega, kar je bilo brutalno izsesanega iz njenih »odprtih žil«. Iz njenih neskončno bogatih žil, iz bogastva, ki je bilo dolga stoletja prekletstvo njenih prebivalcev.
Bolivijske oblasti so pod vladavino socialističnega predsednika Eva Moralesa nacionalizirale naravna bogastva. Sam predsednik je pred štirimi leti na slovesni otvoritvi »pilotne« predelovalnice litija, ki se v gosti mineralni mešanici skupaj z magnezijem in kalijem nahaja pod debelo plastjo soli, dejal, da bo »litij ljudem vrnil upanje«, in napovedal začetek velikega »nacionalnega projekta«. Kaj hitro so v posel poskušala vskočiti številna tuja podjetja, a kaj veliko uspeha razen japonskega in nemškega podjetja niso imela. Šele, ko so v Bolivijo, ki še vedno ne premore več kot ducat za industrijo litijevega karbonata primerno usposobljenih inženirjev, skozi na stežaj odprta vrata vstopili – kdo drug? – Kitajci, je posel, morebitni posel vseh poslov, … stekel. Lani je Bolivija na Kitajsko, ki je na jugu jezera že zgradila veliko tovarno, namerava pa zgraditi tudi tovarno baterij, že poslala prvo večjo pošiljko litija. Prvo od mnogih.
Čudovitost je izgubila nedolžnost. Na jugu jezera se kopičijo vrtine in rastejo bazeni, kjer mineralna tvarina na soncu »čaka« na evaporacijo in osamitev litijevega karbonata. Infrastruktura se vidno in hitro širi. Po strjeni jezerski soli ves čas vozijo tovornjaki. Naslednje leto naj bi posli stekli »na polno«.
Bo zgodovinska krivica vsaj delno poplačana, ali pa bodo odprte žile Bolivije še naprej krvavele?
