Tiskane izdaje
Moram reči, da me je pretreslo, ko sem prebiral poročila, kako sta državni sekretar John Kerry in podpredsednik ZDA Joe Biden ta teden pametovala o civilni družbi v Afriki in poudarjala pomen boja proti korupciji, pa za demokracijo in človekove pravice, pa pravice žensk in vzpostavljanje trdnih ustanov pravne države in družbe. Medtem ko so Izraelci v Gazi pobijali otroke in to upravičevali z nacionalnim obrambnim interesom, so imeli Američani na ustih zelo malo velikih besed o človekovih pravicah in zelo malo posluha za dejstvo, da so Palestinci različnih veroizpovedi tudi ljudje, in da na tem svetu ni tako privzdignjenega niti religioznega niti nacionalnega interesa, ki bi lahko upravičeval prikrita genocidna dejanja.
Cinizem slabše sorte je bil, ko je skladno z medijskimi poročili izraelski zunanji minister Avigdor Liberman v pogovoru za izraelski dnevnik Haaretz pametoval, da obstaja več možnosti, ki bi po koncu njihove ofenzive lahko veljale za Gazo, na primer mednarodni nadzor pod vodstvom ZN, podobno kot na Kosovu in Vzhodnem Timorju. Kaj pa, če bi mednarodna skupnost mednarodni nadzor vzpostavila v Jeruzalemu in ga ohranila toliko časa, dokler ne bi pred neodvisno mednarodno sodišče pripeljali politikov, ki so odgovorni za pokol otrok, žensk in nedolžnih civilistov v Gazi? Kaj ZDA in mednarodno skupnost sili, da za te ljudi ne uporabi enakega merila kot za vse druge narode (in morilce) sveta? Je to interes kapitala? Je to interes po obvladovanju Bližnjega vzhoda ali tekmovanje z Rusijo in Kitajsko? Lepo vas prosim! Kje so ustanovna načela ZDA, kjer so se zbirali ljudje, ki so tja bežali prav pred takimi masakri in ljudmi z nacionalnimi interesi, v katere oni niso sodili, in evropski Judje so to zgodbo na svoji koži občutili bolj kot kdo drug!
Kjer pade načelo človekovih pravic po modelu manjšega zla, se od tega načela lahko poslovimo, mar se tega nismo naučili že v prvi in drugi svetovni vojni? Mar niso ZDA v imenu taktiziranja s sovražnikom ustvarile Osamo bin Ladna, ki je kot tak v Kartumu pakiral orožje za Bosno iz zgodbe Mariborsko letališče (ki ga je Janša tam »odkril«), ga naredile za svojega agenta, nato pa razglasile za sovražnika številka ena?
Ko je Kerry v začetku tedna afriške voditelje nagovarjal, kako želijo ZDA več investirati v Afriki in odpirati »to lepo deželo« ameriškim turistom, sem si na primeru Gaze mislil: ebola bi za Afriko utegnila biti manjši problem kot ameriško interesno pojmovanje človekovih pravic v Afriki. Svet je po padcu berlinskega zidu podivjal v povsem napačno smer, in če si predočimo, da je bil berlinski zid nekaj napačnega, se je dobro vprašati, ali je sploh mogoče napraviti nekaj prav, ne da bi to porušili pohlep, pogoltnost, požrešnost narodov in pokvarjenih, a kapitalsko močnih posameznikov?
Ko se Rusija te dni v največji vojaški »vaji« šopiri na nebu ob meji z Ukrajino, je vsakemu vojaškemu strategu jasno, da se vse njihovo vojaško letalstvo, če bi se vnel spopad, že zaradi tehnološke zaostalosti niti pod razno ni zmožno postaviti po robu Zahodu. Jasno pa je tudi to: spopada nikoli ne bo, v Moskvi je nekaj rdečih gumbov, s pritiskom na katere je okrogli modri planet mogoče spremeniti v pepel. Putin to ve zelo dobro, zato se je v maniri 19. stoletja zapodil v rožljanje na Krimu in prav vseeno mu je za človekove pravice ljudi.
Toda v čem je pravzaprav drugačen od Američanov? Te dni, ko Joe Biden pridiga, kako je Rusija poteptala temeljna načela 20. stoletja, po Rusiji kroži krilatica, da bi Rusija morala njegovemu sinu Hunterju, ki je na novo dobil bogato plačano službo pri ukrajinski naftni družbi, dati koncesijo za črpanje nafte v Črnem morju in Joe Biden bi v desetih minutah postal največji zagovornik rusko-ameriškega prijateljstva. V trenutku, ko je Rusija podelila azil Snowdnu, ki da je izdal interese ZDA, se je po njem izvedelo, da so ZDA prisluškovale Angeli Merkel in po vsej Nemčiji, verjetno tudi Evropi, in v trenutku, ko se je John Kerry trudil do ravno prave mere ignorirati zločin v Gazi, so se svetovni mediji razpisali, da mu izraelska obveščevalna služba prisluškuje. Katero vohunstvo je zločesto in katero – no, saj ni tako hudo – se razloži s krilatico, da to tako in tako počne vsaka država? Kdo postavlja merila, katero prisluškovanje je zločin in katero »demokratično«? Administracija ZDA, mogoče?
Govorimo o tem, kako smo si leta 1989, ko je padel berlinski zid, delali iluzije, kako bo novi liberalnokapitalistični red po demokraciji vzpostavil novi svet, v katerem bo vse drugače, kot je bilo pod našo različico komunizma. Tu smo in nenačelna slovenska politika počne le to, kar se uči pri velikih »demokratih«, kjer so spin doktorji na deseto potenco pomembnejši kot resnični učenjaki z moralno integriteto. Nauk zgodbe je: volk dlako menja, nravi nikoli! Kdo ali kaj je v tej zgodbi volk?
