Vrata na stežaj  

Evropa je v stanju nekakšne kolektivne psihoze. Horde beguncev, ki se jim tako seveda ne sme reči, ker te takoj obtožijo rasizma, ksenofobije, egoizma ali še česa hujšega, vdirajo v evropski prostor blaginje, socialne pravičnosti in demokracije in grozijo, da bodo, gole in bose, tako kot so barbari nekoč sesuli Rim, spodjedle vse pridobitve naše visoko humane in civilizirane skupnosti.

Ene evropske države v strahu pred prišleki že postavljajo zidove in žične ograje, spet druge, čeprav so skrajneži tam še včeraj požigali azilantske domove ali pa množično klali srebreniške muslimane, se delajo po božje usmiljene in beguncem na stežaj odpirajo vrata, vedoč, da itak ne bodo ostali pri njih, velika večina držav pa skriva glavo med ramena in se obnaša kot tisti kmet iz šale o škrtih Gorencih, ki je povsem onemoglemu prišleku prostodušno povedal, da mu sicer lahko da kozarec vode, ampak da je pri sosedu mnogo boljša. Kajti edina prepoznavna skupna evropska begunska politika je ta trenutek, kako svojo skrb poriniti v naročje nekomu tretjemu.

Zakaj si ob vsem tem licemerju, hlinjenju človečnosti, demoniziranju beguncev, postavljanju ograj in hkratnem iskanju lukenj v evropski zakonodaji ne bi končno enkrat jasno in glasno priznali, da naše lepe Evrope, ki je še vedno dovolj bogata, da bi lahko brez večjih težav pomagala vsem tem ubogim množicam, v resnici ne ogrožajo prišleki, ampak da Evropa vse svoje pridobitve, na katere je tako ponosna, s svojim ravnanjem do teh prišlekov najbolj ogroža kar sama. Begunci so seveda zelo resen in hud problem, ki ga nikakor ne kaže podcenjevati, toda ključni problem Evrope je ta trenutek predvsem evropska politika, ki je v begunski krizi znova povsem odpovedala.

Podobno kot smo se v Evropi leta šli evro in skupno valuto brez ustrezne skupne fiskalne, bančne in davčne politike, potem pa smo z nastopom finančne krize v nebo rastoče dolgove, ki so bili v marsičem tudi posledica te nedoločene politike, porivali drug drugemu, se Evropa zdaj obnaša tudi pri beguncih. Oblikovala je skupni schengenski prostor brez meja, kar je bilo, tako kot evro, zelo všečno večini Evropejcev, znotraj tega prostora s skupno zunanjo mejo pa se ni znala dogovoriti niti o vsaj približno usklajeni evropski priseljenski politiki. Ta je tudi zaradi posledic finančne krize, razpaslega neoliberalizma in občutka, da mora vsak skrbeti samo še zase, do danes ostala v pristojnosti vse bolj egoističnih nacionalnih politik. Zdaj pa se na lepem čudimo medsebojnemu podtikanju beguncev, kar je praktično edini »light motiv« vseh evropskih priseljenskih politik od trenutka, ko so se na Lampedusi prvič začeli množično utapljati ljudje iz čolnov.

Obe veliki pridobitvi evropskega združevanja, ki ju večina Evropejcev najbolj ceni (evro in odprava meja), se tako spreminjata v največji evropski »flop«. Zaradi njega se utegne Evropa celo razleteti. Kajti eno je, žejnemu dati kozarec vode, kot je v Spieglu zapisal Jakob Augstein, nekaj povsem drugega pa je, milijone migrantov, ki še kar čakajo pred vrati Evrope, integrirati v industrijsko družbo. Si kdo predstavlja, kaj bi iz Evrope nastalo, če bi se ob tako zmedeni evropski priseljenski politiki na beg za boljše življenje podalo pol milijarde Kitajcev ali Indijcev?