Tiskane izdaje
Minilo je štirideset let od njegove ere, zastor za Berlusconijem je zdavnaj padel, premier štirih italijanskih vlad, ki je bil leta 2011 zaradi davčnih poneverb izgnan iz parlamenta, se spet predstavlja kot nedolžen. Videti je grotesken, situacija je absurdna, vendar so Italijani nacija brez zgodovinskega spomina. Še vedno mu verjamejo, še vedno jih prepriča. V javnomnenjskih anketah podpora stranki Naprej, Italija vztrajno raste, kakor da je edini, ki lahko poveže desno sredino. Prava vsebina bližnjega volilnega spopada bo velika koalicija desnice in levice proti Gibanju 5 zvezd, Vitez se predstavlja kot mediator, ki lahko zameji postfašiste, ksenofobe, evroskeptike. V primerjavi z Beppejem Grillom je kot »manjše zlo«.
Italijo je obvladoval osemnajst let, ohromil je njeno politiko, medije, sodstvo in ekonomijo, državo je spravil na kolena, in to ne samo zaradi neizkušenosti. Nekdaj močnemu gospodarstvu in ustanovni članici Evropske unije je odvzel nacionalno digniteto. Kultura in forma demokracije sta mu bili vedno tuji, s sistematičnim zaničevanjem institucij republike je iz politike naredil farso. Še pred Trumpom in brexitom je v svojih medijih ustvaril lažni svet, balon namišljene realnosti, v katerem je Italija plavala 40 let. So Italijani res pozabili, kdo je Berlusconi? Kdaj se bo Italija politično regenerirala, kdaj bo spet spodobna država, zanesljiva demokracija?
Pravzaprav je Berlusconi vzrok vsega, vsi so na neki način njegovi otroci. Voditelj skrajnodesničarske Severne lige Matteo Salvini, prvi mož populističnega Gibanja 5 zvezd Luigi Di Maio in seveda nekdanji premier, voditelj Demokratske stranke Matteo Renzi. Kako sta se zasukali vlogi Berlusconija in Renzija − 81-letnik je videti bolj agilen od 42-letnega bivšega predsednika vlade.
Njegov padec je bil patetičen. Pred tremi leti je privršal na politično prizorišče ves mlad, moderen, brezskrben, dinamičen. Način, kako je spodnesel premiera Enrica Letto, ni bil eleganten, a Renzi je bil rottamatore, Italijani so mu oprostili. Hipoma se je zdelo, da bo spremenil nespremenljivo Italijo. Kmalu je bilo opaziti neučakanost, nepremišljenost, prevzetnost. Referendum o ambicioznem programu ustavnih reform je bil njegov poraz, pred enim letom je odšel osramočen, ponižan. Čez nekaj tednov se je vrnil, a odtlej je samo še kreatura, bleda senca nekdanjega Renzija. Postaral se je, zredil se je, videti je utrujen, zagrenjen, kadar hoče biti simpatico, je krčevit, prsten. Njegov pogled je prazen, ni vtisa, da bi lahko povezal razdrobljeno levico. Paradoksalno, v mumificiranem Berlusconiju je videti več življenja, mladi Renzi izgleda brez vsebine, brez idej. Renzi je videti star.
