Ko smo včeraj na predstavitvi reprezentanc slovenske smučarske zveze obujali spomine na sijajno sezono 2012/13 Tine Maze z rekordnim seštevkom svetovnega pokala, velikim in malima globusoma ter tremi kolajnami na svetovnem prvenstvu, Roka Marguča z naslovom svetovnega prvaka, Petra Prevca z dvema in Jakova Faka z eno kolajno s svetovnega prvenstva, je bilo najbolj logično vprašanje, ali bodo slovenski junaki lahko v olimpijski sezoni sezidali še eno z lovorikami ozaljšano piramido uspeha ter smučarski Everest zamenjali za Olimp.
Po vsem slišanem med tekmovalci in tekmovalkami ter trenerji in funkcionarji optimizma in pozitivne energije za olimpijsko sezono ne manjka. Tudi velikih želja ne. Vendar pa optimisti velikokrat gledajo vrtnico in ne vidijo trnja, za razliko denimo od pesimistov, ki velikokrat vidijo samo trnje in spregledajo žlahtne rožice. Kje je v slovenskem smučanju trnje in kje so vrtnice oziroma kdo so pravi aduti za Soči, bo pokazala olimpijska sezona.
Lanska nič več ne šteje - v dobrem in slabem. Bolj kot izziv je lahko breme. V novi sezoni bo treba znova zgraditi »zmagovalno formo«, predvsem pa z rezultati napovedati kandidaturo za kolajne. Nobenega dvoma pa seveda ni, da bi bogato bero že v enakih okoliščinah lanske sezone težko ponovili, kaj šele na olimpijskih igrah, kjer je drugačen tekmovalni naboj, pritiski pa veliko bolj neznosni.
Kljub temu se nabor naših kandidatov za kolajne širi kot valovi okoli kamenčka, ki ga z mostu vržeš v jezero. Mazejeva, Fak, Marguč, Prevc, Filip Flisar, Žan Košir, Rok Flander, Katja Višnar, Robert Kranjec, skakalna reprezentanca ... Želje so seveda eno, realnost pa drugo. Statistika slovenskih nastopov na največjih tekmovanjih kaže, da svoje cilje ponavadi izpolni le tretjina nastopajočih. V Sočiju bržkone ne bo nič drugače.
Ob tem pa kaže olimpijcem položiti v razmislek včerajšnjo misel mojstrice velikih tekmovanj Tine Maze o olimpijski zlati kolajni, edini lovoriki, ki je sama še ni osvojila. »Zlata kolajna je nedvomno moj veliki cilj v Sočiju. Po svoje pa tudi ni, ker do zlatega cilja lahko pridem le z izpolnjevanjem primarnih ciljev. Zato se moram do olimpijskega nastopa osredotočiti na vsak gib, poskok, vdih, izdih, meter, centimeter in sekundo ...« Gre za neskončno kompleksnost detajlov v vrhunskem športu, ki edini pripeljejo v vrh. Žal pa niti najboljši mozaik ni stoodstotno zagotovilo za kolajno.