Levo mnenje: Vsakemu svoje?

Danes, priznam, niti ne vem, kje naj začnem z razpredanjem misli, ki so mi rojile po glavi v preteklem tednu. Zadnjič sem na primer gledala televizijski prispevek, ki je govoril o policijskem radarju na eni od postojnskih cest. Postavili so ga na točko, kjer ga nihče ni pričakoval, in tako ujeli ogromno prehitrih voznikov. Mislim, da jih je bilo več kot dvesto, če se ne motim, malo sem že pozabila. Zapomnila pa sem si zaključek prispevka, v katerem so povedali, da je rekorder skozi naselje vozil kar 146 kilometrov na uro. Ampak, pazi! Ker je šlo za voznika motornega kolesa, ki spredaj seveda nima registrskih tablic, ni bil kaznovan, saj sploh ne vedo, kdo je bil. Natanko tako.

Lahko vam tudi zaupam, kaj se je nedolgo nazaj zgodilo mojemu prijatelju. V nočnih urah je skupaj s kolegom nepravilno prečkal prazno Dunajsko cesto. Ob sebi je porival kolo, to je pomembno za zgodbo. Naletela sta na policiste, ti so kolego oglobili z dvajsetimi evri, njemu pa so – ker je imel poleg sebe kolo – »dali pihat«. Saj veste, preizkus alkoholiziranosti pa to. No, prijatelj je napihal, in ker je bil s kolesom ob sebi udeleženec v prometu, tako so mu pojasnili, fasal kazen 1200 evrov. Ponavljam, prijatelj ni sedel na kolesu, porival ga je ob sebi. Baje mu je policist razložil, da on ne more vedeti, da se ne bo, vinjen kot je, v naslednjem trenutku usedel na kolo, zato ga je – to ugotavljam sama – oglobil na podlagi predvidevanja. Razmišljam: lahko potem policist oglobi vsakega od nas, ki gre popivat sicer peš, v žepu pa ima avtomobilske ključe? Vsi smo potencialni morilci za volanom, ali kako? Tako kot na primer tisti ostareli voznik, ki je pred kakšnim tednom na ljubljanski obvoznici kar deset minut vozil v napačno smer. Šel je celo skozi predor pod Golovcem. K sreči se ni zgodila nesreča, gospoda, ki je zamešal vozne pasove, pa so oglobili s 1200 evri. Natanko tako.

Sicer pa sem na začetku tedna med sprehodom po središču mesta naletela na zanimiv prizor. Mladenka v zeleni obleki je na Prešernovem trgu pela operne pesmi. Lepo je pela, ljudje so se v trenutku začeli ustavljati. Kar pa je zmotilo gospoda s frajtonarico, ki ima očitno na Prešernovem trgu monopol. S pivom v roki – ravno si je vzel odmor od raztegovanja harmonike – je prišel do mladenke in ji razložil, da on tamle igra na harmoniko, tako da naj si najde kar svoj prostor pod ljubljanskim soncem za polnjenje svojega klobuka. Med ljudmi je završalo, turisti so se vsak v svojem jeziku čudili prizoru, najbolj jasni pa so bili obiskovalci z Jamajke, ki so sedeli na bližnji klopci. »It's a free world, bumbaclot! (Živimo v svobodnem svetu, j***mu!)«

Bolj navidezna svoboda, bi rekla. Živimo v svetu, kjer za desetminutno vožnjo v napačno smer fašeš enako kazen, kot če po treh pirih ob sebi porivaš kolo. V svetu, kjer lahko nategneš sistem že s tem, da na sprednjem delu vozila nimaš registrske tablice, ali če državi dolguješ več kot sto tisoč evrov. V svetu, kjer te lahko ena posmehljiva opazka o nadrejenih v elektronskem sporočilu službenim kolegom pripelje do opozorila pred prekinitvijo delovnega razmerja.

Svoboden svet? Ne na naši strani Alp.