Vse barve rdečega žiga

Če se bodo uresničile najradikalnejše napovedi o še petdesetodstotnem povečanju brezposelnosti do konca leta, potem se Slovenija v kombinaciji z drugimi kazalci utegne znajti na robu družbene kataklizme. Ekonomski strokovnjaki so zelo nazorno pokazali, da se bo kriza zaradi nepravočasnega in nezadostnega ukrepanja vlade podaljšala in bo gospodarsko okrevanje namesto po modelu črke U potekalo po modelu črke L. Prestavljeno v politični časovni okvir to pomeni, da bo vrhunec socialnega in družbenega nezadovoljstva napočil v volilnem letu 2012.

Res je, k demokraciji spada tudi borba za oblast, ko stranke opozicije poskušajo ljudi prepričati, da bi bilo z njimi v vladnem sedlu vse drugače. Kriza levi vladni koaliciji res ni šla na roko, toda tudi najbolj dobrohotni opazovalec ne more več spregledati, kako je »zmrznila« pri bankah, kako je s predolgim odlašanjem pustila, da se je poslovni del države prehladil in zbolel za finančno pljučnico. Poglavitna namera opozicije bo dokazovati, da ni šlo le za naivnost, nemara celo nesposobnost, temveč za servis lobijskih interesov, katerih talka naj bi bila Pahorjeva vlada. To je pač nekaj, kar upravičeno ali neupravičeno počne vsaka opozicija in kar interesu javnosti ne more škoditi, včasih pa mu lahko celo koristi.

Česa se ne sme početi

Z vso jasnostjo pa je treba povedati, da je bil napad SDS na funkcijo predsednika republike politični hazard, ki ga javnost ne bi smela prezreti. Če obtožiš predsednika države, da je leta 1979 moralno sodeloval pri terorističnem napadu v Velikovcu, ima to lahko samo dve posledici: prva je, da mu to dokažeš in predsednik v svoji funkciji moralno ne more več predstavljati demokratične države Slovenije, druga pa je, da se tvoje trditve pokažejo za neresnične – in zato sam izgubiš moralno pravico do izrekanja v demokratičnih zadevah države.

Dokazni dokumenti, ki jih je predložila SDS v podporo svojim trditvam, so nedvoumno pokazali, da je lagala SDS, in ne predsednik države. Zadeva je postala resna. Prvenstveno namreč ne gre le za konkretnega predsednika (dr. Danila Türka), ki ima do države prav tako ustavno predpisano odgovornost (109. člen). Gre za ustavno podobo države Slovenije, ki je kot pravna institucija javna družbena dobrina. Povedano v jeziku demokratičnega gibanja slovenske pomladi, gre za državotvorne zadeve, v katerih ne sme biti prostora za staropartijske metode diskvalifikacije, podtikanj, lažnih ali lažno interpretiranih dokumentov in za podobne nečednosti.

Brezplačniki

Na ravni politike se je zgodilo nekaj zelo podobnega, kakor se je leta 2008 z razvpitimi predvolilnimi brezplačniki zgodilo na ravni medijev, ko je bilo novinarstvo grdo zlorabljeno za potrebe politične diskvalifikacije. Takšna praksa ima korenine v dolga desetletja negovani partijski doktrini politične propagande, toda alternativa proti tej ne bi smela biti njeno stopnjevanje, temveč to, da se izbriše iz registra demokratičnih opravil civilne družbe.

Tudi po razkritju verjetnega finančnega kriminala pri brezplačnikih njihov operativni duh še vedno živi. SDS je na svoji spletni strani selektivno objavila »obremenilne velikovške« dokumente. Za večino medijev je bil to zgolj informativni dogodek, ki se ga novinarsko »pokrije«, interpretativno pobudo pa so prevzeli mediji, katerih finančno ozadje bržkone vodi v bližino SDS. Na prodajnih policah se je bohotila naslovnica Demokracije, ki je napovedovala »ekskluzivne« dokumente in dokaze, kako predsednik države laže. Radijske reklame so bile polne obvestil, kako v zadnji številki Reporterja »razkrivajo« dokumente, ki ... Celo v brezplačnem (neodvisnem) dnevniku Žurnal 24, ki prisega na profesionalizem, so na naslovni strani zapisali, da objavljajo dokument, »ki potrjuje, da je bil Türk o tem posebej obveščen, čeprav sam trdi nasprotno«.

Vse lepo in prav, če bi bilo res, vendar ti dokumenti »razkrivajo« ravno nasprotno. Kakšna je še lahko degradacija novinarskega poklica in profesionalne etike ob dejstvu, da so kopirani dokumenti s spletne strani stranke postali ekskluzivna novinarska materija?

Kje so pravi vzroki

Zdajšnjo vlado bo očitno pokopala finančno-gospodarska agenda, zanesljivo ne arhivski dokumenti. Seveda se je pri tem mogoče vprašati, zakaj SDS in njen predsednik s svojim podpornim medijskim aparatom odvračata pozornost javnosti od napak, ki v resnici bremenijo sedanjo vlado. Kakor koli, strategija in taktika SDS pač pripadata njeni politični viziji.

Toda pravo vprašanje je, zakaj tako motivirano streljata v simbolno funkcijo predsednika države, še posebno z obtožbami in argumenti, ki so se v vsej nedržavotvornosti pokazali za očitno lažnive, so pa eksplozivno populistični. V trenutnem političnem brezpotju in na čereh gospodarske krize je funkcija predsednika vendarle še ena zadnjih verodostojnih trdnjav slovenske države. Na politični sceni je bil prvi in eden redkih, ki so se v simbolnem imenu države zavzeli za tako imenovane nevidne delavce. Ti so pravzaprav prototip nas vseh, če bo politična elita na sistemski ravni odpovedala pri reševanju poglabljajoče se gospodarske krize.

Rdeči pečati

V čem ima torej smisel objava obvestilno nevtralnega dopisa Danilu Türku z rdečim žigom in podpisom republiškega sekretarja Tomaža Ertla iz leta 1982? V Janševi knjigi Premiki je na primer objavljen dokument (prikazan je obremenilno), v katerem predsednik države tedanjega obrambnega ministra (Janeza Janšo) po uradni dolžnosti obvešča, da je Predsedstvo RS na seji 9. julija 1991 potrdilo odločitev o izpustitvi vojnih ujetnikov JLA; med njimi je bilo 88 »starešin JLA, ki so bili internirani v KPD Dob«.

Ali to pomeni, da sta tedanji obrambni minister in predsednik države »neposredno« politično komunicirala in je Janša »neposredno« udeležen pri izpustitvi ujetnikov JLA? Odgovor je seveda negativen, toda vprašanje je, zakaj enako načelo ne velja za podobne dokumente, nekdaj poslane sedanjemu predsedniku države.

Ta trenutek je v zraku več vprašanj kakor odgovorov. Podobno kakor dokumenti tudi čas dela zanje. Nevarnost, ki jo v kombinaciji z gospodarsko krizo nakazuje politično dogajanje, ni majhna, saj si je že v prihodnjem volilnem letu težko predstavljati družbo brez zaupanja v institucije države. Temeljno pravilo zahodnih političnih teorij (in filozofij) je, da je treba vanje zaupati, njihove funkcionarje pa nadzorovati. V omenjenem primeru je nazor zamenjala diskvalifikacija, in prav to bi moralo javnost skrbeti.