Vsi uravnoteženi

Madžarska bo upoštevala kritiko Evropske unije in ustrezno spremenila sporni medijski zakon. O njem je bilo veliko zapisanega in bistvo problema je javnosti dobro poznano. Bili so štirje resni pomisleki evropske komisije, so poročali mediji. Zadevali so neuravnoteženo uporabo pravila o preskrbi javnosti z »uravnoteženimi informacijami«, sporna določila o sankcioniranju medijev v drugih državah članicah pa registracije medijev in, končno, pravila za preprečevanje žalitev ljudi ali skupin. Madžarske oblasti so obljubile, da bodo vse to spremenile.

Bila je tudi živahna razprava v evropskem parlamentu, potekala je 16. februarja popoldne. Skladno s poročili so bile zahteve levih poslancev bolj radikalne (zahtevali so resolucijo), desnih pa manj, saj so šle v smer, da je treba z resolucijo počakati do novega zakonskega dokumenta, ki ga obljubljajo madžarske oblasti. Če je prav razumeti poročila, absolutna večina ni oporekala dejstvu, da je madžarski medijski zakon sporen. Bila pa so tudi drugačna stališča. Postavil jih je slovenski poslanec dr. Milan Zver, objavil jih je tudi na svoji spletni strani. Zapisal je, da »je zakon nastal v specifičnih razmerah, ki v zahodni Evropi niso vselej dobro razumljene. V vseh tranzicijskih državah je bil medijski prostor v lastniškem pa tudi v smislu politične naklonjenosti zelo asimetričen, neuravnotežen. Obvladovala ga je levica.«

Legitimno stališče. Sledila pa je presenetljiva izpeljava, da je namreč zahteva po večji uravnoteženosti medijskega poročanja v tranzicijskih družbah popolnoma normalna, saj se »pojem uravnoteženosti uporablja v znanstvenem političnem diskurzu že dolgo in v začetku je bil vezan ravno na področje medijev«.

Kaj je v zreli demokraciji lahko bolj sprtega z njo kakor zahteva po »uravnoteženosti« medijev po političnem ključu razmerja med levico in desnico? Eden od aksiomov družboslovja je, da avtonomni in neodvisni mediji pripadajo civilni družbi in ne morejo biti podrejeni interesom ali nadzoru politike.

Ali slabo totalitarno prakso (komunistične) levice po načelu uravnoteženosti v demokraciji sme nadomestiti enako slaba totalitarna praksa desnice? Zver nas je iz Strasbourga usmeril v Slovenijo, kjer velja premisliti vsaj dve od štirih »skrbi« evropske komisije. Kaj tu pomeni uravnotežena informacija? Da nekomu rečeš, da laže, predložiš ponarejen dokument, on zatrdi, da ne laže, in uravnotežena resnica po razkritju ponaredka postane, da obtoženi laže le napol?

Pojdimo naprej. Kako v Sloveniji uravnotežiti žalitev, bodisi posameznika bodisi skupin? Da nekomu, ki drugemu reče, da je »režimski lakaj«, ta vrne podobno diskvalifikacijo in je s tem zadoščeno »znanstvenemu političnemu diskurzu«? Ali pa na lastniški in sistemski ravni. Tu bi bila glede na brezplačnike in dva politična tednika za diskvalifikacijo vloga lahko obrnjena. Bi »desno« sistemsko žaljenje in diskvalifikacijo ljudi (in skupin) »uravnotežila« ustanovitev treh levih plačnikov in brezplačnikov za žaljenje in diskvalifikacijo drugih ljudi?

V tej enačbi, dr. Zver, je nekaj zelo narobe. Nasproti totalitarne medijske prakse (tranzicijske) levice lahko stoji le demokratična medijska praksa civilne družbe, ki svoja programska izhodišča postavi kot vnaprejšnji kriterij, ki se mu reče uredniška politika. Proti žaljenju in diskvalifikaciji ni mogoče postaviti istega, temveč sodišča na eni strani in drugačno početje na drugi. Je preveč pričakovati od evropskega poslanca, da bi sprejel takšne, za demokracijo bolj ali manj samoumevne standarde?