Vzdihljaji vrh sredinca

Včasih je za boljše počutje potrebna špehata knjiga, drugič samcata črka.

Objavljeno
15. september 2013 02.16
Grega Kališnik, NeDelo
Grega Kališnik, NeDelo
2. 9. Poroka je, vemo, tako pomemben dogodek, da po njej nič več ni, kot je bilo. Ženskam se velikokrat priimek spremeni, in to od velike začetnice do zadnje črke, no, vsaj njihovo zapovrstje. Zdaj pa slišim, da si tudi moški za ta življenjski prelom priimke lišpajo, denimo posamezne črke – namesto x si vstavijo h, namesto y pade j, včasih je premalo nobel ć in priimkovni repek obogatijo s č. Vsi primeri so lahko kajpak tudi obrnjeni.

4. 9. Čudovit dan, Soča na dosegu slabega vida, le tista dirkaška cesta vmes, skala nagnjena, mastna, neprijetna, v rokah imam štrik, od katerega je odvisno zdravje prijatelja. Padec, udarec, kmalu lubeničasta oteklina. Pa tako lep dan je bil.

8. 9. Včasih, ko smo bili še primitivci, smo se obkladali s frazo: »Tukaj gor se usedi, pa boš videl Benetke!« Gor je pomenilo vrh iztegnjenega sredinca. Na gospodov dan razvpito mesto v živo, dve uri in pol hoje po tlakovcih, skoraj vsa ljudstva sveta, zaradi tisočinenega švica pa pod milim, modro mlečnim nebom tako slab zrak, da se mi je po glavi mrenil naslov knjige, če ne filma, Smrt v Benetkah. In ko se pritepemo na Markov trg, več ljudi kot golobov in galebov, slutim, da nekaj ne bo štimalo, pa vseeno, truden od riti do stopal sedem na tla. Pa takoj puhobrčni varnostnik: »Ju kent sit hir, ic a monjumnt.« V mestu na koleh imajo menda tudi mostič, kjer so vzdihovali, videli ga nismo, vzdihoval in tenko dihal pa sem vseh pet tamkajšnjih ur. V tolažbo mi je, da v Benetkah gotovo zadnjič. In jasno, zakaj je Marco Polo po svetu vandral.

9. 9. Ja, hecno, bili smo v srednji šoli in, res, enega profesorjev imeli za sila drugačnega, imel se je verjetno tudi sam, vsaj za tiste čase. Potem pa možak po tridesetih letih spiše debel samoopis, lepo branje, a zgodba, njegovo življenje, tragično, pelinasto, drugačno, na paleti ravni, samo o tisti, ki smo jo razbirali v najstništvu, ne. Bog ve, smo se motili ali so nekatere drugačnosti preveč drugačne, da bi se z njimi poistili?

11. 9. Jutro, pri Golovcu lije, vzporedno z nakupovalnim Rudnikom suho, tam pri Rakovi jelši tri minute pozneje pa je nekdo nad nami škaf obrnil. In ata, sredi tridesetih, ne predivje, nikakor histerično, poriva voziček, v njem pa dete, sredi drugega leta morda, vozična streha zložena, dete se drži ograjice in zvedavo gleda v svet. Ne vem, nikjer nisem videl kamer, ki bi snemale reklamo za trivremenski taft, torej, kljub litju, kapo dol pred tako skuliranimi, do obisti premočenimi očeti in sinovi (ali hčerami). A če bi ju mama videla ...