Vzporedne realnosti

Zgodbe v znanstveno-fantastični literaturi in filmih se pogosto dogajajo v vzporednih vesoljih in realnostih. Denimo takšnih, kjer tretji Newtonov zakon ne deluje. Ali takšnih, kjer ena in ena ni dve. Ali takšnih, kjer še vedno razsaja komunizem. Smo rekli »znanstvena fantastika«? Mislili smo na Slovenijo.

V največji opozicijski stranki so se tako v tednu, katerega konec držite v rokah, spotaknili ob knjigo Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela. To so v okviru projekta Rastem s knjigo dobili vsi dijaki prvih letnikov srednjih šol.

Alenka Jeraj v poslanskem vprašanju ministroma za šolstvo in kulturo najprej ugotavlja, da je prejela nekaj zgražanj staršev otrok, ki so domov prinesli Vojnovićevo knjigo. Nato povpraša po splošnih merilih izbire knjig v projektu Rastem s knjigo, še posebej pa jo zanima, ali so med merili za izbor tudi »spodbujanje domovinske zavesti, zavesti o državni pripadnosti in narodni identiteti ter vedenja o zgodovini Slovenije in njeni kulturi, razvijanju in ohranjanju lastne kulturne tradicije«.

Bombico Jeraj prihrani za konec. Zanima jo, ali Vojnovićeva knjiga dejansko spodbuja domovinsko zavest, zavest o državni pripadnosti in narodni identiteti ter vedenje o zgodovini Slovenije in njeni kulturi, razvijanju in ohranjanju lastne kulturne tradicije.

Razumete? Pustimo dejstvo, da bi poslanka lahko do odgovora na svoje vprašanje prišla z uporabo spletnega iskalnika (res ni tako zelo težko). Gre za to, da je v treh korakih skonstruirala vzporedno realnost, v kateri se knjige izbirajo po nekih tretjih merilih, in zdaj zgroženo sprašuje, zakaj ta merila niso bila upoštevana.

Opozicijska poslanka sicer ni edina, ki trpi za tovrstnim pojavom. Pravzaprav ga lahko zadnje čase opazujemo tako rekoč povsod. Denimo pri socialnem dialogu. Če ste se kdaj vprašali, zakaj lahko vlada, delodajalci in sindikati gledajo iste številke in pridejo do popolnoma različnih sklepov, potem imate zdaj odgovor na dlani. Še posebno ravnanje sindikatov in delodajalcev je pod vsako kritiko in tisti, ki jih ta dva deležnika predstavljata, se pravi delavci in lastniki podjetij, bi se morali resno vprašati, ali so njihovi interesi v socialnem dialogu v resnici zastopani.

Ko je Pahorjeva vlada leta 2009 dvignila minimalno plačo in tako za zaposlene ublažila prvi udarec krize, je bila to izjemno velika koncesija sindikatom. Ceno zanjo je plačalo več tisoč nezaposlenih, ki so končali na zavodu za zaposlovanje, ker njihova podjetja niso mogla izplačati višjih plač in so šla pod vodo. A že dve leti pozneje so prav ti sindikati gladko minirali pokojninsko reformo in zakon o malem delu, ukrepa, ki bi takrat pomenila vsaj približno spodoben odziv na čedalje globljo krizo.

No, danes, ko Slovenija zares diha na škrge, kot se reče, in ko je že premik desetih proračunskih milijonov velika stvar, sindikati vztrajajo v tisti vzporedni realnosti, v kateri so še vedno vsemogočni, in se zato še vedno vedejo kot užaljene primadone, ker baje niso imeli dovolj časa, da bi pregledali vladni predlog proračuna za leto 2014. Kot da bi ta nastajal v bunkerju in ne na očeh javnosti.

A delodajalska stran ni pravzaprav nič boljša. V njihovi realnosti je popolnoma logično, da hkrati vztrajajo pri zmanjševanju davčne obremenitve in povečevanju dotacij iz proračuna za ta ali oni namen. In ko (sicer že sredi poletja) nekdanji finančni minister in minister za industrijo, danes pa šef sicer že precej oguljene Iskre Dušan Šešok mirno predlaga kar ukinitev minimalne plače, potem veste, da je socialni dialog že dolgo časa tam, kamor sonce ne posije.

Žarek upanja sicer obstaja. Goran Lukič, eden od sindikalistov mlajše generacije, je v petek zvečer na nacionalni televiziji dejal, da bi se sindikati celo strinjali z manjšo davčno obremenitvijo, če bi lastniki podjetij prihranke dejansko usmerili v razvoj in nova delovna mesta, ne pa v svoje žepe. Če na drugi strani drži splošni vtis (sicer precej kontradiktornega) dokumenta Kisik za gospodarstvo, da je tudi delodajalcem počasi jasno, da so – tako kot država – ostali brez manevrskega prostora, potem obstaja vsaj teoretična možnost dogovora med sindikati, delodajalci in, posledično, državo.

To seveda ne bi bil dogovor iz ljubezni, temveč iz nuje. Je pa res, da bo za to najprej potrebno izstopiti iz vseh vzporednih realnosti, ki prežemajo to državo. In tu obeti niso najboljši.