Tiskane izdaje
Skoraj prepričan sem, da sem tole že enkrat zapisal, a ko gledam skozi okno svojega sveta v svet tam zunaj, svet, ki je, čeprav se zdi, da ga ni, ker ga nočemo videti, se spomnim tistega, kar je bilo v deklaraciji o človekovih pravicah, že pred 55 leti, v njenem petem členu, zapisano takole: »Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.« Tako je bilo napisano, tako je veljalo in tako naj bi bilo naprej.
Redko katera dobra stvar v zadnjega pol stoletja naše civilizacije je bila izpeljana tako slabo, kot ta stavek. V tej misli, srčiki humanosti, je zbrano vse dobro, kar je nastajalo skozi vso zgodovino geneze človekovega duha - a videti je, da se je ta razvoj ustavil v tistem trenutku, ko je bil stavek zapisan v deklaracijo. Morda je pač tako, da je človek narejen do te mere, da ve, kaj je prav, a da tega ni sposoben tudi početi. Kdo bi vedel...
Že dve desetletji se mi zdi, da se naša civilizacija lomi - govorimo tej naši, zahodni, o tisti, za katero Zahodnjaki v svoji omejenosti in samozaverovanosti mislimo, da je prevladujoča na planetu.
Je res? Zagotovo je naš vzorec v zadnjih petsto letih skušal prevladati na planetu, a mnogo dobrega, kar se nam je nabralo na poti iz pradavnine naprej, smo širili tudi z ognjem in mečem, tudi tja, kamor naše, naše dobro, ni spadalo, in je bilo v resnici slabo in - gorje.
Razmišljanja o apokalipsi, ki se bo zgodila, so znak, da prevlada zahodnega nad svetom, ki je drugače dober za vse, kot se nam zdi, da je prav, ni zmagala, saj na svetu nič ne more biti dobro za vse, kot vse po našem slabo ni slabo za vse. Zahodnjaki smo izgubili ne zgolj bitko, temveč stoletja dolgo vojno. Vojno, ki smo jo začeli, zdaj pa je ne znamo končati. Počasi se bomo morali sprijazniti, da je tisto, kar je za nas dobro, lahko dobro le tam, kjer že od nekdaj živimo po naše.
Danes je povsem jasno, da je širjenje demokracije le floskula, za katero se skrivajo interesi energetskih in orožarskih lobijev. Včeraj in danes nafta in rudnine, jutri verjetno predvsem voda, vedno pa orožje - le-to je stalnica, ki spremlja želje velikih.
V primerjavi s tem, kar se dogaja v zadnjih desetletjih, je bil izvoz krščanstva pravzaprav človekoljubno dejanje, navkljub vsemu hudemu, kar je z v osnovi dobrim tudi slabega stopalo za križem, ko je šel po svetu. A stvari se vedno uredijo, v času in prostoru sicer, ki je za vek slehernika prekratek, da bi dočakal vse, kar se ima urediti, a vendar.
Stoletja je Zahod silil na vzhod in jug in si ju na vse načine podrejal, za svojo korist, zdaj je pač prišel dan - da ne rečem plačila - pač pa uravnoteženja.
Bogastvo Evrope, ki je nastalo v tistem daljnem, tretjem svetu, in Staro damo naredilo tako mogočno, bo preprosto treba razdeliti med potomce tistih, ki so ga nekoč nekje daleč ustvarjali.
»Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju« beremo kot nekaj, kar se je bilo zapisalo leta 1948 in naj bi veljalo od takrat naprej. Sam gledam to malček drugače: tako, da so bili nešteti v zgodovini podvrženi mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju, in da je danes čas, da to končno tudi razumemo.
Vse, kar smo sejali, se nam Zahodnjakom zdaj vrača. Tistih menda celo 20 milijonov, ki čakajo, da pridejo živeti med nas, je kar prava cena za bogastvo, ki si ga je Evropa nagrabila skozi zgodovino. V Evropi se sicer slepimo, da so tujci na naših vratih le začasni gostje, a počasi razumemo, kaj se nam dogaja. Prišel je čas plačila za zgodovino, ki smo jo ustvarjali in razumeli po svoje, a se je vrnila k nam taka, kot je: kot ljudje, ki smo jih hoteli spremeniti zoper njihovo voljo in prepričanje. To pa ne gre. Nikoli v zgodovini človeštva ni šlo.
Vsiljevali smo jim vero, zdaj k nam prihajajo s svojo. Jemali smo jim lastnino, zdaj jim bomo morali vrniti iz svojega. Še kar dobra lekcija za človeštvo, ki sedi na zahodnem stolu sveta.
Človek na dobrem glasu bi moral biti zadovoljen, da se to dogaja.
